Večno življenje

Bo bivanje v postaranem, za silo restavriranem telesu dovolj udobno, da človeku ne bo treba zahrepeneti po »prijazni smrti«?

Objavljeno
17. december 2014 17.20
reu/IRISH/
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Ko sem se zjutraj peljal v službo, sem na radiu slišal navdušeno govorjenje o vijoličasti energiji in o vijoličasti krvi. Razbral sem, da je vijoličasto povezano z barvo mariborskega nogometnega kluba, energija in kri tudi, toda začudil sem se, da so govorci, dva ali trije, svoje navduševanje pravzaprav usmerjali v zbiranje kandidatov, ki bi po smrti darovali organe za medicinske potrebe. Ker sem zamudil začetek oddaje, mi ni jasno, v kakšni povezavi sta reševanje življenja s pomočjo presajenih organov pravkar umrlih, najraje mladih pokojnikov, in mariborski nogomet, toda stvar je bila slišati resno in takšen je bil tudi tip oddaje na nacionalnem radiu.

Zvečer istega dne je bila v organizaciji Mire, ženskega odbora pisateljskega združenja Pen, razprava o detabuizaciji smrti, se pravi o vprašanju, ki je po mnenju organizatorjev na Slovenskem še zmeraj preveč zastrto in polno predsodkov. Smisel detabuizacije je najbrž v tem, da smrt ne bo samo nekaj, kar je nujno, ampak je tudi sprejemljivo; ko ne bo več skrivnostna, bo tudi neznanska večnost, pa naj bo vanjo vkalkulirano posmrtno življenje ali ne, bolj domača.

In pred nekaj dnevi sem prebral, da so v Veliki Britaniji predlagali, da bi shranili spermo vojakov, ki odhajajo na aktivno bojevanje. Saj se razume, zakaj, sploh pa je takšno shranjevanje v zelo različne civilne namene že dolgo utečen postopek. Kar je na tem področju zares novega in je v nekaterih deželah že realnost, je to, da si je na podlagi t. i. bank, ki hranijo spermo, mogoče izbrati otroka, ki bo ustrezal zaželeni podobi, na primer filmskega ali športnega zvezdnika, morda znanstvenika - seveda s pomočjo moških, ki so tem zvezdnim projekcijam čim bolj podobni. Saj si ni težko predstavljati mamice, ki si želi otroka, ki jo bo do konca njenih dni razveseljeval z obrazom in postavo recimo Georga Clooneya ali, zakaj ne, Sebastijana Cavazze. Ta trgovina s spermo je vsaj za del človeštva najbrž problematična v toliko, kolikor v njej dominirajo absolutno moški modeli.

Preparacija zdravih in uporabnih človeških organov iz mrtvega telesa, sortiranje in rangiranje deponirane semenske tekočine, kultiviranje strahu pred smrtjo - vse to so že delujoča orodja, ki služijo podaljševanju in dolgoročnemu načrtovanju človeškega življenja. Tu je še genetsko inženirstvo, ki že skrbi in vedno bolj bo za nadomestne transplante, da o kloniranju kot - zaenkrat še - stranskim izdelkom tega regenerativnega posla ne govorimo. Prav tako ne o bogataških poskusih s hibernacijo.

Zaradi vsega tega ni mogoče spregledati, da se v zadnjih, recimo dvajsetih letih krepi občutek, podprt s podatki in živimi dokazi, da se življenje nezadržno podaljšuje. Ne govorim o tem, da se je povprečna starost že zdaj bistveno povečala (samo v Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih letih povišala za šest let, povprečni Slovenec je - podatek je za leto 2012 - star nekaj manj kot 42 let) in se je smrt temu primerno odmaknila (moški umiramo v povprečju pri 76 letih, ženske pri 80), govorim o tem, da se je v vse nas, zlasti seveda v mlajše, zalezel optimistični občutek, da bomo dolgo in po možnosti brezskrbno živeli. Sicer pa so ta občutek najprej zaznale zavarovalnice in se mu seveda tudi prilagodile z novimi in dražjimi paketi doživljenjskih premij.

Za zdaj se pojavljajo statistično podprte projekcije o življenju, ki bo trajalo do 150 let. Ali to pomeni, ob upoštevanju vseh pogumnih napovedi na področju biogenetike, da je človek na poti v nesmrtnosti? Da uresničuje »program«, ki je položen v temelj civilizacije in se je v umetelni obliki prvič odrazil v mezopotamskem epu o Gilgamešu, starem okrog 4000 let. V njem se kraljevski junak odpravi iskat nesmrtnost, torej večno življenje; ne zaman. Starim Grkom je bilo tisoč let kasneje jasno, da je večno življenje nedosegljivo, pesnica Sapfo (6. stoletje pr. n. št.) je lahko le žalostno in morda tudi malo cinično zavzdihnila, da bi tudi bogovi umirali, če bi bila smrt nekaj lepega.

Človek nesmrtnosti seveda ne bo nikoli dosegel, vsaj v doslej znanem svetu ne, zelo očitno pa je, da si bo življenje krepko podaljšal. Z nekaj zatikanji pač, med katerimi ne bodo najpomembnejši znanstveni, ampak družbeni problemi, zlasti vse mogoče manipulacije, povezane s socialnimi razlikami in močjo elit. In človeštvo bo moralo premagati še nekaj novih, doslej neznanih vprašanj. Na primer: ali je volja do življenja res tako velika, kot se je povečala dolgost, ki mu jo ponuja znanost? Ali: bo bivanje v postaranem, za silo restavriranem telesu dovolj udobno, da človeku ne bo treba zahrepeneti, kot je iz svoje nesreče Prešeren: Prijazna smrt, predolgo se ne mudi?

V navdušeni in glede na prihodnost romantični fazi mariborskih vijoličastih, ki zbirajo darovalce organov, takšnih vprašanj še ni na spregled.