Tiskane izdaje
Današnji blog je nadaljevanje prejšnjega, ki si ga lahko preberete na povezavi: Velika igra: Kurdi v primežu geopolitike, 1. del
K tej možnosti napeljuje de facto razpad Sirije, kjer predsednik Bašar al Asad nadzoruje le še najbolj poseljeni jugozahod države, in ameriško uničenje Iraka, kjer Kurdi na severu že od časov vladavine Sadama Huseina uživajo skoraj polno avtonomijo.
Takšen vakuum politične moči v z energenti bogati regiji seveda ne bo trajal v nedogled. Glavni konkurent Kurdov pri zasedanju prostora je trenutno skrajna sunitska milica Islamska država (IS), ki pa, kljub pomembnim ozemeljskim pridobitvam v zadnjem času, dolgoročno nima nobene možnosti za preživetje. Ne glede na vedno več indicev, da sprevrženo politično tvorbo s ciljem nadaljevanja strategije nadzorovanega kaosa na Bližnjem vzhodu (so)usmerjajo izraelske in ameriške obveščevalne službe, financira pa dinastija Saudov, njena srednjeveška vladavina ne more obstati. V prvi vrsti zato, ker ne v regiji ne širše nima »iskrenih« vplivnih zaveznikov, kar je na konfliktnem Bližnjem vzhodu nujni zunanji pogoj za trajni obstoj države.
Precej večja geopolitična ovira za nastanek Kurdistana je vzpon Turčije, ki je leta 2002 pod takratnim premierom Recepom Tayyipom Erdoğanom spremenila svojo zunanjepolitično doktrino. Namesto prejšnje prozahodne doktrine ustanovitelja moderne Turčije Mustafe Kemala Atatürka je novi kredo Ankare postal neoosmanizem - strategija, ki stremi k restavraciji turškega politično-ekonomskega vpliva na ozemljih nekdanjega Otomanskega imperija.
Moderna turška republika je v letih 1921-1922 nastala v bojih z novo grško nacionalno državo. Mladoturke, ki so se povzpeli na oblast že pred prvo svetovno vojno, je takrat vodil Mustafa Kemal. Zadnji osmanski sultan Mehmed VI., ki je takrat le še protokolarno vodil državo, je na britanski bojni ladji zbežal iz Konstantinopla in umrl v San Remu leta 1926 tako zadolžen, da so njegovi upniki preložili pogreb za dva tedna. Atatürk pa je medtem začel s težavno nalogo spreminjanja bivšega osrčja imperija, današnje Turčije, v turško nacionalno državo. Ta proces traja še danes.
Otomanski imperij, za razliko od moderne Turčije, ni bil etnično utemeljena oblika vladanja. Stoletja dolgo sta spreobrnitev v islam in akulturacija odpirali elitne položaje moškim iz različnih okolij. Vsi muslimani, šiiti ali suniti, Turki, Arabci ali Kurdi so bili enostavno obravnavani kot »muslimani«. Zavesti večine sultanovih podanikov nista oblikovali ne šola ne vojska, dve ključni instituciji, s pomočjo katerih moderna država razširja in ohranja nacionalno identiteto, temveč vera.
Tudi zato Kurdi vse do 20. stoletja niso razvili močnih nacionalnih gibanj, ki bi pripeljala do samostojne države. Po dolgotrajnem boju so kurdske separatistične organizacije, tudi Kurdska delavska stranka (PKK) leta 2013, dosegle svojevrstno sobivanje z vlado v Ankari. Ključna sila za politično emancipacijo Kurdov, PKK, trenutno stavi na ideologijo demokratičnega konfederalizma. Ta ne predvideva več niti lastne države, ampak zagovarja politično avtonomijo in (ekonomsko) samozadostnost Kurdov. Še pomembnejši notranji dejavnik, ki deluje proti ustanovitvi kurdske države, je razpršena poselitev Kurdov, katerih življenjski prostor je razdeljen med kar štiri bližnjevzhodne države.
Turčija, ki je s podporo upornikom v Siriji poskusila vzpostaviti svojo klientelno državo na jugu (v skladu z že omenjenim neoosmanizmom), bi zagotovo z vojaško silo zatrla kakršne koli poskuse Kurdov, da bi na njenem ozemlju ustanovili Kurdistan. Zato je dosti bolj verjetno, da se bo ta oblikoval na kurdskih ozemljih v Iraku, v okolici mesta Kirkuk, in segel v severovzhodno Sirijo. Kurdi bodo v tem procesu morali premagati tudi notranja nesoglasja. Iraški Kurdi, ki jim je že uspelo vzpostaviti avtonomne organe politične oblasti, nadzorujejo velike zaloge (vsaj štiri milijarde sodov) nafte in ne kažejo pretiranega zanimanja za projekt samostojne države, temveč jih zanima predvsem prodaja dragocenega energenta. Največ ga prodajo prav največji nasprotnici Kurdistana, ki bi se raztezal čez iraške meje - Turčiji.
