Tiskane izdaje
Ko sem delal magistrski študij iz ameriške politike na fakulteti za družbene vede, so nas redno obiskovali različni predavatelji. Med njimi so bili tudi gostujoči profesorji iz Združenih držav Amerike in vsi po vrsti so trdili, da bi morali ameriško ustavo spremeniti oziroma dopolniti vsakih 33 let, kolikor šteje ena generacija. Tako bi jo prilagodili splošnim spremembam in modernizaciji. Zakaj se to ne dogaja, ne vem, dejstvo pa je, da imajo Američani enega najbolj kompleksnih volilnih sistemov na svetu. Pa ne samo to: oblikovan je tako, da omogoča hegemonijo dveh prevladujočih strank že več kot stoletje, kar onemogoča tretji strani in neodvisnim kandidatom resnejše ogrožanje republikanske in demokratske stranke.
Že vrsto let intenzivno spremljam ameriške volitve za predsednika in model je vedno isti: nepredvidljivost traja do konca. Vsi tisti, ki so se še pred nekaj meseci norčevali iz Trumpove kandidature, se zdaj zavedajo resnosti položaja, v katerem se nahajata Clintonova in njena demokratska stranka. Trump je ne glede na vse paradoksalne in ksenofobne izjave s precejšnjo lahkoto premagal vseh 17 republikanskih tekmecev in zdaj mu dobro kaže tudi v zadnji fazi predvolilne kampanje.
Ne samo da se prednost Clintonove zmanjšuje, v nekaterih kritičnih zveznih državah jo je Trump po zadnjih raziskavah javnega mnenja celo prehitel. Ne rasistični napadi na temnopolte Američane ne nestrpnost do žensk, Latinskoameričanov in muslimanov, celo odlikovanih padlih vojakov ameriške vojske mu niso mogli do živega. Nekaterim deluje, kot bi padel z Marsa v celotno zgodbo, vendar je newyorški nepremičninski mogotec dolgo let spretno krmaril med republikanskimi in demokratskimi mogočneži, kar mu je prineslo dobrodošle izkušnje. Dogodki po svetu, desnousmerjeni množični mediji in razkol v sami demokratski stranki mu gredo toliko na roko, da doslej še vedno ni prikazal svoje davčne bilance, in vprašanje je, ali jo sploh bo.
Na drugi strani je vedno več težav. Škandal Clintonove z dogodki v Bengaziju, netransparentno delovanje njene fundacije, krhko zdravstveno stanje ter seveda objava njene elektronske pošte z zasebnega strežnika v obdobju, ko je bila še sekretarka State Departmenta, so se strnili v gromozansko snežno kepo problemov, ki je vodstvo demokratske stranke ne zna več ustaviti.
Notranja trenja med demokrati so še vedno žgoča in mlajša populacija, ki je tako vneto podpirala Sandersa v preteklih mesecih, ne zmore moči, da bi prešla prek vseh njenih težav in ji dala iskreno podporo na novembrskih volitvah. Če pogledamo ameriške volitve zadnjih 16 let, bomo hitro videli, da bo tekma napeta do samega dneva volitev.
Ko je George W. Bush leta 2000 v slogu mehiške limonade in po nekajkratnem štetju na Floridi na čuden način premagal protikandidata, je na čelo najmočnejše države na svetu prišel človek, ki ni vedel niti tega, kdo je predsednik ameriške južne sosede. So se pa kot po tekočem traku za namene povečevanja profitov orožarskega in naftnega lobija z dobro dozo manipulacij in zavajajočih informacij, ki so jih v javnost pošiljali množični mediji, začeli vojaški napadi na Afganistan in Irak, ki si od takrat naprej nista več opomogla in še vedno živita v nekem čudnem razmerju vojna : mir. Če je bil v Iraku kolikor toliko stabilen sistem pod vodstvom Sadama Huseina, se zdaj prebivalci ne počutijo več varne niti v samem glavnem mestu in zato Iračani predstavljajo dober del ilegalnih prebežnikov v Evropo. Ljudje, ki so nekoč dobro živeli, so zdaj postali migranti v dežele, kjer jih nočejo.
Tudi zmaga Baracka Obame leta 2008 je bila zgodovinska. Prvič v zgodovini ameriške države je na oblast prišel temnopolt človek. Mnogi so pričakovali zmanjšanje politične napetosti v svetovnem merilu, vendar se je zgodilo to, da je Nobelov nagrajenec za mir ukazal bombardiranje sedmih suverenih držav in povzročil smrt številnih nedolžnih ljudi, predvsem v Siriji in Libiji, ki so jih poimenovali »kolateralna škoda«. So to mogoče najnovejša merila za Nobelovo nagrado za mir?
Najbolj misteriozno poglavje v tej zgodbi pa je bil zagotovo načrt zahodnih zaveznikov o strmoglavljenju takrat že mirovno usmerjenega Gadafija, ki je menjavo libijske oblasti po ameriških načrtih plačal z glavo. Od takrat naprej je država v totalnem razsulu, v deželi delujejo skupine, ki so zaprisegle zvestobo Islamski državi, medtem ko so se Libijci pridružili sotrpinom iz Iraka. Tudi oni so nekoč živeli v stabilni državi z visokim standardom, zdaj pa v tisočih bežijo iz kaosa in nevarnosti ter v čolnih izzivajo smrt pri prečkanju Sredozemskega morja, da bi prišli na drugo celino, kjer niso dobrodošli. Zdaj zahodni zavezniki znova govorijo o še enem napadu na Libijo, tokrat, da bi porazili ekstremne skupine. Ki v Gadafijevem času niso obstajale.
Če je Nobelov nagrajenec za mir sprožil bombardiranje sedmih držav, se lahko samo vprašamo, kaj bomo videli šele po volitvah v letošnjem novembru. Trumpov moto je vrniti Ameriki sijaj. Iskreno upam, da se bo to zgodilo in bo namesto ilegalnih vojaških napadov na neodvisne države raje obnavljal propadla ameriška mesta, kot sta Detroit in Flint. Dela je doma več kot dovolj.
Oba kandidata pošiljata nevarna sporočila, zlasti Bližnjemu vzhodu. Kot da ni dovolj vojn. Žalostno je, da je skoraj 319 milijonov prebivalcev edine supersile na svetu padlo na takšno ubogo izbiro predsedniških kandidatov.
Kar sem videl doslej v predvolilni kampanji, z zagotovostjo lahko rečem samo eno. Če bo zmagal Trump, bomo v prihodnjih štirih letih po svetu gledali cirkus in kri. Če bo zmagala Clintonova, bomo gledali »samo« kri.
***
Ahmed Pašić je družbeni aktivist, ki si je z ustanovitvijo društva in liste Za lepše Jesenice prizadeval za izboljšanje lokalnega in širšega okolja v Sloveniji, a si je bil zaradi težav pri iskanju zaposlitve, tako kot v zadnjem času številni Slovenci, to prisiljen poiskati v tujini. Trenutno živi in dela v Singapurju. Na Delo.si lahko prebirate njegov mesečni blog, v katerem predvsem primerja življenje v Sloveniji in enem izmed najbolj vitalnih azijskih tigrov.
