Tiskane izdaje
Slabo leto staro geslo Urada za komuniciranje vlade RS »Vklopi razum, zahtevaj račun!« me že od začetka navdaja z rahlo mero nelagodja. Krilatice in slogani so načeloma jasen način komunikacije, pri katerih pa se je prav zaradi njihove jedrnatosti in ciljnosti vedno treba vprašati, kaj se skriva v ozadju.
In kaj nam v resnici sporoča oblast, ko nam pravi, da bodimo pametni? Prvo, kar zbode v oči, je dobronamerna očetovska drža, ki veje iz stavka. Paternalističnost je prav v svoji dobronamernosti vselej neprijetna, saj nas hote ali nehote ponižuje na raven nedorasle osebe, ki razum sicer že poseduje, jo je pa treba vsake toliko (dobronamerno, kakopak) opozoriti, da ga tudi uporabi. Ne glede na stopnjo in iskrenost dobronamernosti je v tovrstni drži vselej skrito prepričanje, da je tisti, ki mu je izjava namenjena − v danem primeru smo to vsi državljani in državljanke − nerazumen. Z drugo besedo: neumen.
Skrita predpostavka o nerazumnosti in nevednosti nas državljanov je po drugi strani resnična. Ne glede na našo siceršnjo razgledanost in izobraženost smo v odnosu do oblasti praviloma obsojeni na omejene in skrbno kontrolirane informacije ter razlage vselej istih komentatorjev, ki jih izberemo za svoje interprete politične stvarnosti. Blagovoljna očetovska drža in pravilnost tihe predpostavke se v luči tega dejstva kažeta kot svojevrstna ironija.
S tem pa se ironija slabo leto starega gesla še ne izpoje. Vklopiti razum je v resnici zadnje, kar si oblast od državljana želi. Ravno pomanjkljiva in usmerjena obveščenost nas vseh je že od nekdaj najboljša garancija za ohranitev sistema in njegovega statusa quo; ter za to, da oblast trdno ostaja v rokah oblastnikov.
S slabo leto starim geslom nas poskuša oblast torej usmeriti na pota boljšega državljanstva, dobronamerno, kakopak. S svojim neprestanim poudarjanjem dobronamernosti pa nočem tudi sam zapasti v ironijo. Kampanjo proti sivi ekonomiji vidim kot absolutno pozitiven pojav, sploh če jo razumem v kontekstu nasprotovanja sprenevedanju, iskanju bližnjic ter iskanju in izkoriščanju lukenj v pravilih, ki so v odnosu do države že dolgo ne samo opravičljivo, pač pa celo hvalevredno početje. In ker zanj − če smo iskreni − ni povsem imun nihče, je vladna akcija upravičena. Je pa v zadnjih dneh njeno slabo leto staro dobronamerno geslo pridobilo še eno dimenzijo.
Aktualna univerzitetno-politična afera je tista, ki iz blago ironičnega gesla sicer pozitivno zastavljene vladne kampanje dela čisti cinizem. Najprej zato, ker se njen izbruh časovno ujema z uvedbo davčnih blagajn kot nove faze v boju države proti sivi ekonomiji in ker je zato slabo leto staro geslo znova aktualno. Zares cinično pa je vse skupaj postalo v trenutku, ko se je kolovodja celotne akcije, finančni minister, glede očitkov o dodatkih za stalno pripravljenost nonšalantno skliceval na »formalnopravno osnovo«, ki da jo je za svoje početje v času dekanovanja na ekonomski fakulteti imel. O pravni utemeljenosti njegovega ravnanja in početja njegovih kolegov niti ne dvomim. Dejstvo pa je, da ima geslo o vklapljanju razuma za svojo neposredno posledico lahko tudi premislek razlike med formalnopravno utemeljenostjo in dejansko upravičenostjo in opravičljivostjo določenega dejanja.
Pa sploh potrebujemo vklopljen razum, da bi lahko to ločnico prepoznali? V tej luči je zanimivo prebrati, kar je v svojem odgovoru na vprašanje, zakaj se je odpovedala dodatku na stalno pripravljenost, do katerega je bila ob prevzemu funkcije sicer (formalnopravno) upravičena, dejala dekanja filozofske fakultete: »Ukinila sem ga, ker se mi je zdelo, da narava mojega dela pač nekako logično ne spada v to kategorijo. (...) Je pa tudi bil znesek, ki mi je bil ponujen, zelo visok.«
Zelo preprosto: »Pač nekako logično ...« Očitno tu ni bila na delu poglobljena refleksija, utemeljena na poznavanju formalnopravne utemeljenosti. Šlo je za neki bazičen občutek, povezan z lastnim delom in plačilom, ki mu pritiče. In da bi bila ironija še večja: gospa za svojo odločitev v resnici ni potrebovala »vklopljenega razuma«, prav tako ne svoje izobrazbe in z znanstveno ter univerzitetno kariero pridobljenih izkušenj in znanj. Niti ne gre za to, da bi bila njena odločitev pogojena z boljšo informiranostjo in poznavanjem ozadja. Za svojo odločitev ni potrebovala poglobljene analize stanja; dovolj je bilo, da se je spomnila na tisto, kar ji je že davno tega povedala mama: na osnovno spodobnost.
Boštjan Narat je glasbenik, filozof, vodja skupine Katalena, kantavtor, esejist in TV-voditelj.
