Tiskane izdaje
Rojenim po letu 1991 najbrž ni jasno, zakaj je film s − če smo zelo nežni − švohotno igro in scenarijem, polnim lukenj, in letali, ki so bila že takrat prilično zastarela, tako zelo poseben. A dejstvo je, da je takratna mularija po ogledu filma začela nositi sončna očala »na kapljico«, ki so vsaj na daleč spominjala na fejk rejbanke Aviator, da so fukotožni mladeniči širom po jugoslovanski obali po lokalih začeli počasi srkati vodo z ledom, furati safr à la Tom Cruise in iskati svojo Kelly McGillis ter da je tako rekoč vsakdo hotel na vrtu imeti parkiranega F-14. Kako točno je film vplival na popularnost odbojke, ni čisto jasno.
Poleg režije pokojnega Tonya Scotta, sicer mlajšega brata ravno tako kultnega Ridleja Scotta, ki nam je v filmu nanudil res dih jemajoče prizore vzletanja in pristajanja lovskih letal na letalonosilki, je za ikonski status filma poskrbela tudi glasba. Še posebej tema za film, ki je delo Harolda Faltermayerja, pa tudi komad Take My Breath Away, zadnji (nekateri bi rekli edini) hit zasedbe Berlin, ki je snel tudi oskarja za najboljšo pesem.
Originalni Top Gun je predstavil marsikateri znan obraz, za katerega smo še leta po tem, ko smo ga videli v kaki nadaljevanki, vzkliknili: »Od kod že tega poznam?!« James Tolkan, Cruisov poveljnik na letalonosilki, je sicer leto pred tem že nastopil v Vrnitvi v prihodnost, a Top Gun je zacementiral njegovo klišejsko vlogo dežurnega zajebanca v kateremkoli filmu. Val »Iceman« Kilmer, ki nekje sredi filma dahne tisti legendarni »bullshit«, se je moral še kar nekaj let po Top Gunu svaljkati po raznoraznih povprečnih filmih, vse dokler ni upodobil Jima Morrisona v The Doors. Podobno velja tudi za Meg Ryan, prikupno a rahlo topoumno ženo Cruisovega kopilota, ki se je iz povprečja prebila šele, ko je Billyju Crystalu simulirala orgazem v Ko je Harry srečal Sally... Med žalujoče ostale se je uvrstil tudi Tim Robbins, ki ga je na njegovo srečo kasneje odneslo v resne igralske vode in objem Susan Sarandon.
Predvsem pa je Top Gun potrdil nenapisano pravilo, da se dobro godi le tistemu, ki preživi do konca filma. Tom »Maverick« Cruise, neprilagojeni mulc, ki kompenzira očetovo odsotnost tako, da hoče biti boljši od njega (da, tudi očka je bil pilot, seveda v Vietnamu, ameriški kolektivni travmi), na koncu premaga vse, Icemana, Ruse z njihovimi fantomskimi migi-28 in nenazadnje sebe, ter postane holivudska kura, ki nosi zlata jajca. Njegov kopilot, Anthony »Goose« Edwards pa umre v letalski nesreči nekje na sredini filma ter posledično ponikne v kruto obskurnost igralskega poklica, na površje pa je privrel šele kot dr. Mark Greene v TV-seriji Urgenca (ki nam je, mimogrede, dala tudi Georgea Clooneyja).
In ko trideset let po vsem tem Val Kilmer oni dan na svojem facebook profilu zapiše, da so mu ponudili vlogo v nadaljevanju Top Guna, je nekako logično, da se generaciji X utrga od navdušenja. Pa čeprav je Iceman potem zapis popravil in se izmotaval, da še ni vse dorečeno in da do filma še kar nekaj manjka.
Če gre verjeti medijskim zapisom, potem naj bi se scenarij vrtel okoli razlik med novodobnim vojaškim letalstvom, se pravi brezpilotnimi in »stealth« letali na eni, ter starimi prdci, ki so hladnovojne sovrage preganjali tako, da so se jim v hrbtnem letu nalepili na kokpit in jih slikali s polaroidom (da, polaroid je bil za tiste čase višek tehnologije) na drugi strani. Pač, podoben štos, kot smo ga lahko gledali v Vesoljskih kavbojih ali obeh delih RED.
Seveda lahko že vnaprej uganemo, da Maverick in Iceman v končni fazi rešita kakršenkoli zaplet, ki bo pač nastal. Zelo verjetno s pomočjo kakšnega zastarelega lovskega letala, ki ga bodo privlekli iz skladišča in ki bo kot po čudežu vžgalo v prvem poskusu.
In morda bomo tudi končno izvedeli, kdo od obeh bo komu bočni. Oziroma, kot je sceno prevedel Quentin Tarantino, kdo bo komu, no, pojahal rep.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
