Vojna in mir: Krvave iraške stopinje

V prvi polovici aprila 2003, nekaj dni po tem, ko so ameriški marinci zasedli Bagdad in zrušili kip Sadama Huseina, sem v Mosulu stal pred bolnišnico Salam (Mir) in upal, da bom odnesel vsaj približno celo kožo. Z vseh strani je odmevalo streljanje. V mestu, ki so ga dan pred tem zasedle kurdske enote, tem pa je na maščevalni pohod v mesto, še vedno polno Sadamovih »lojalistov«, sledilo na stotine oboroženih in neoboroženih civilistov (ter tatov), je vladal brutalen kaos. Mestne vpadnice so obvladovali oboroženi neznanci. Videl sem, kako so vlekli ljudi iz avtomobilov in jih pretepali. Iz sveže porušenih hiš se je vil temen dim. Še dan prej so po drugem največjem iraškem mestu padale ameriške bombe. Vsake toliko je odjeknila silovita eksplozija.

V mestu na severu Iraka, ki so ga prej več dni zapored nebrzdano bombardirala ameriška letala, se je že v zelo rani fazi iraške vojne risala prihodnost države. Ta je, tako kot Mosul, skoraj štirinajst let kasneje še vedno ujeta v brezizhodne pasti vojne in uničujočega bazarja globalnih strateških in ekonomskih interesov, ki so Irak, padlo državo, spremenili v peskovnik skrajnih islamističnih skupin in eno izmed ključnih front sunitsko-šiitske vojne.

Kriki ranjenih so pred oblegano bolnišnico Salam rezali male možgane. Na kaotičnem parkirišču pred utrujenim poslopjem se je vsake nekaj minut ustavilo reševalno vozilo, polno novih ranjencev in trupel. Nekatera so visela čez napol odprta vrata. Reševalna – in tudi civilna – vozila so prihajala iz mešanih arabsko-kurdskih četrti, kjer so potekali srditi spopadi. Ameriška okupacija je najprej sprožila ropanje in maščevalne pohode, potem pa krvavo državljansko vojno, ki je na stežaj in nepovratno odprla vrata sunitsko-šiitskega konflikta, bližnjevzhodne »tridesetletne vojne«. Vojne, katere otroci so tudi pripadniki samooklicane Islamske države (IS), posledice in ne vzroka dogajanja tudi v današnjem Iraku. In, predvsem, v današnjem Mosulu, kjer je iraška vladna vojska skupaj z mednarodno koalicijo, kako neprimerno to zveni v še ne zares zgodovinskem kontekstu, minulo nedeljo sprožila veliko operacijo proti IS v zahodnem, sunitskemu delu mesta. Operacijo, ki bo bistveno težja in bistveno bolj krvava, kot je bilo osvobajanje večinoma izpraznjenega vzhodnega dela mesta od sredine lanskega oktobra naprej.

Kri, povsod je bila kri. V vseh odtenkih rdeče se je lepila na čevlje in udrihala po (pod)zavesti. Doktor Samir je bil v polnem pogonu že 24 ur. Dobesedno na smrt utrujen mi je hladnokrvno povedal, da je v času svoje »izmene« naštel 150 mrtvih. Med njimi so jih nekaj ubili kar v bolnišnici, ki so jo prav tako »obiskali« dežurni maščevalci, dobesedno mrtva teža umobolnih pijanosti vojaških zmagoslavij. Doktor Samir ni popuščal. Tega si ni smel dovoliti. Dobro je vedel, da se vojna šele začenja. Tako kot vsi sogovorniki tisti dan v Mosulu, kjer je bilo že pred štirinajstimi leti mogoče »jasno« videti iraško prihodnost. V naslednjih letih se je v bolnišnici miru zdravilo na desettisoče žrtev vojne, ki je destabilizirala celotno regijo. Junija 2014 so zasedli bolnišnico pripadniki IS. Po srditih spopadih za vzhodni del mesta je bila bolnišnica, simbol današnjega Iraka in Mosula, decembra lani skoraj povsem porušena.

Štirinajst let.