Tiskane izdaje
Medtem ko ni povsem jasno, ali so svetovne velesile v zadnjih fazah doseganja konsenza o dokončnem obračunu s kalifatom Islamske države (IS) ali pa po zadnjem incidentu s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala zgolj drvijo v tretjo svetovno vojno, je evropska komisija v zadnjem tednu objavila nadvse zanimivo poročilo o posledicah evropske begunske krize na tukajšnje gospodarstvo.
Ta je pravi biser, saj gre za doslej najprepričljivejši objektivni dokaz, da živa reka prišlekov, ki jih je sadistični bog poslal nad Evropo, niso kobilice, ampak mana.
Čeprav številke pri marsikom, ki je bil deležen podalpske srednješolske matematične torture, vzbujajo nelagodje, so te za osvežujočo ilustracijo razhajanj med realnostjo in fikcijo begunskega »problema« nujno zlo. Kajti pri številkah je manevrski prostor za razpihovanje sovražnih emocij vsaj tako omejen, kot je omejen človek, ki to počne.
Gospodarska rast, ki se EU obeta letos in prihodnje leto, je namreč v ostrem nasprotju z dežurnimi hujskači, ki begunce slikajo skoraj kot podgane, ki bodo spodjedle evropsko kulturno bistvo in blaginjo. Če pustimo ob strani famozno evropsko kulturno-družbeno bistvo, o katerem imajo, mimo kljubovanju vojni, revščini in socialni izključenosti, bolj malo povedati celo očetje vseevropske ideje, kaj šele samonikli, newageevski vaški stražarji, se je najprej smotrno vprašati, v kakšni blaginji, lepo prosim, sploh živimo.
Za vse hotshote je tu naslednji kviz: kaj je to, če je med 90 milijoni evropskih mladih, našim pregovornim največjim bogastvom in deklarirano zavarovalno polico varne prihodnosti, še zmeraj več kot 22 odstotkov takšnih, ki ne najdejo dela? Ne gre? Namig? Blaginja vsekakor ni. Kaj pa dejstvo, da od tega kar 27 milijonom grozita revščina in socialna marginalizacija? Tudi ne bo šlo? Hja, vedra prihodnost, ki se je ob beguncih znašala pred hudo in nejasno nevarnostjo, zagotovo ni.
A glej, poročilo evropske komisije državam EU za letos, na vrhuncu eksistencialnega boja za njeno (dobro)bit, napoveduje 0,21-odstotno rast bruto domačega produkta. Prihodnje leto pa naj bi bila bera gospodarskega krompirja večja celo za 0,26 odstotka BDP. Plus je majhen, komaj opazen, a je vseeno plus, in ne minus. In ta je, takšen, kakršen je, zaradi beguncev. Ne kljub njim, ampak zaradi njih. Miselna akrobacija, ki je prijetna in mila kot zimsko sonce.
Kar pa pri tem skrbi, je, da sta zmerni optimizem številk in »naci« nadrealistična retorika, cepljena s histerično psihologijo kritikov begunskega eksodusa, v tako norem nasprotju. Iracionalni pesimizem, strah in celo nestrpnost so ob nanizani statistki tako groteskni, da so njihovega sprejetja, ponotranjenja in nadaljnjega razpečevanja sposobni samo največji lunatiki.
Vendar takšnim tako in tako ni pomoči. In prav je tako, saj s tistimi, katerih možgani niso zmožni razumevanja neskladja med katastrofično iracionalno fantazmo, za katero so begunci v resnici kriptodžihadisti, ki se baje vsakodnevno zlivajo v EU in ob kovanju hudih zarot še jedo naš kruh, ter dejstvom, da gre za ljudi, ki bežijo pred vojno ali poraznimi življenjskimi razmerami, družba in ekonomija nimata kaj početi.
Dobesedno. Ti so namreč skozi prizmo kapitalizma nepotreben strošek z zelo dvomljivo stopnjo rekonvalescence. Kako že gre tista zmerljivka, s katero ti osebki tako radi opletajo? Pijavke, prisesane na državne jasli, so pač na tem mestu tisti, ki tovrstne nesmisle izrekajo. V nasprotju z begunci ali migranti, ki so pripravljeni delati in ki bodo, vsaj tako kažejo objektivne analize, pazite, a-n-a-l-i-z-e, ne subjektivne fantazme, fobije, zarote ali občutki, k blaginji EU prispevali konkretno in pozitivno.
Torej, če so oni obet svetlejše prihodnosti, so profeti temačnega srednjega veka drugi ...
Da bo doslej najbolj prepričljiv in racionalen argument prišel prav iz naslova kapitalizma, ki na račun migrantov, s preseganjem še ene zelo pereče evropske zadrege− demografske krize −, povečuje konkurenčnost in aktivnost tukajšnjega gospodarstva, je za antiglobalistični, antikapitalistični in ne-vem-še-kako-aktivistični blok, ki se večinoma postavlja na absolutno promigrantsko izhodišče, resda tudi svojevrstna ironija. A podarjenemu konju se vendarle ne gleda v zobe, mar ne?
Kar je ob »velikem« migrantskem navalu, ki je v zadnjih treh letih v EU prignal »neobvladljivih« 1,9 milijona ljudi − EU jih šteje 508 milijonov −, dodaten bombonček, je še eno dejstvo, ki ga navaja ameriški Bloomberg. Ta namreč ugotavlja, da bo napovedana rast posledica povečanega trošenja države. Ti »frdamani« begunci, ki bodo menda revitalizirali naše gospodarstvo, povečali blaginjo in poskrbeli za naše penzije, seveda »ful« stanejo. Samo nemška vlada ocenjuje, da bo za vsakega begunca morala na leto odšteti 12.000 evrov. Sem vedel, da se ta račun ne izide.
Pa vendar se. Vloženi davkoplačevalski denar bo namreč spodbudil domačo porabo. Tako keynesijanci že odpirajo šampanjec, saj so migranti zanje, njihova prepričanja in svarila pred pretiranim varčevanjem nenadejano »darilo«. Ekonomisti zato učinke migrantskega vala že primerjajo z nepričakovanim vladnim programom stimuliranja potrošnje. Trošila bo država in trošili bodo tudi jutrišnji novi državljani EU, ki so še danes begunci in ekonomski migranti.
Še najbolj pa tisti z dragimi mobilnimi telefoni, ki tako radi klikajo selfije. Kar nekatere požene v nekontroliran bes, zaradi česar bi jih najraje postavili pred strelski vod. Vendar so ti »begunski bogatuni« tisti, ki s seboj v svoje nove − evropske − domovine nosijo denar.
Prav njihov kriptodžihadistični naval bo nazadnje v glavah evropskih političnih elit le privedel do spoznanja, da je latinsko stopnjevanje javne porabe nekaj, kar ob germansko strogi fiskalni disciplini potrebuje večina prezadolženih držav. Da je prihod migrantov tisti deus ex machina, ki bo pomagal presekati gordijski vozel kronične gospodarske krize, za katero EU boleha že toliko let, je vsekakor nepričakovano dramatičen obrat celotne zgodbe.
Dejstvo, da se to dogaja prav v Nemčiji, trdnjavi varčevalne dogme, ki je doslej pri reševanju krize vsem prezadolženim članicam dosledno pripisovala zdravilo vsesplošnega varčevanja, pa je naravnost pozitivno neverjetno!
A to še ni vse.
Blagodejnih učinkov demografske odjuge za premražene in revmatične stare evropske kosti očitno to zimo zlepa ne bo zmanjkalo, saj bodo pozitivni gospodarski učinki migrantskega vala izničili celo številne negativne posledice Volkswagnove (VW) afere Dieselgate.
Ker bo približno 800.000 prosilcev za azil nemški gospodarski rasti v prihodnjem letu pripelo dodatnega 0,2 odstotka oziroma sedem milijard evrov, se dobra milijarda evrov, kolikor naj bi Nemčijo stala afera VW, zdi kot omembe nevredna kaplja v morje. Predvideno stopnjevanje migrantskega vala do prihodnje pomladi in še čez tako (še) večji pozitivni vpliv na gospodarstvo držav EU napoveduje šele za leto 2017, ko ekonomisti Nemčiji napovedujejo skoraj dvoodstotno rast.
Zakaj se potem Slovenija s stališča obravnave migrantov zgleduje po nazadnjaškemu Orbánu, namesto da bi se pridružili Nemčiji in njenemu socialnemu inženiringu? Ah, saj res, pri nas v gospodarstvu in družbi tako ali tako vlada neskončna primavera. Ali pač samo blodnjava shizofrenija.
