Tiskane izdaje
Medtem ko leto pospešeno hiti k svojemu zasluženemu koncu, se je v njegovi retrospektivi nakopičila bogata bera fascinantnih zgodb, ki so prav arhetipsko človeške. Čeprav različne, vse po vrsti odražajo skrajno zrelativizirano in subjektivno razumevanje temeljenga razlikovanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Zdi se, da dvobarvni, črnobeli pogled še nikoli ni bil tako passé.
Ob začetku dolgega, razburljivega in pasje vročega poletja nam je lakoto za slastne metazgodbe vzbudila nepričakovana objava, da so ameriški preiskovalci naposled ujeli zlikovca, ki naj bi pred leti povzročil famozni »flash crash«. Borzni zlom, ki je ameriške oziroma newyorške kovačnice kapitala v pičle pol ure stal bombastičnih 1000 milijard ameriških dolarjev.
Jap, verjeli ali ne, to je bilo delo enega človeka! »One man job«, ki pa začuda ni bil tisti stereotipni sociopatski borzni mešetar iz osemdesetega nadstropja kakšnega izmed impozantnih monolitov v londonskem Cityju, ki ga oblačijo mojstri famoznega Savile Rowa in prevažajo imenitne stvaritve Rolls Royca.
Ne, novodobni finančni pirati, ki svojo nenasitno lakomnost ter vprašljivo moralno držo nosijo kot odlikovanje, očitno ustrezajo nekoliko drugačnemu, morda celo romantičnemu stereotipu asketskega Robina Hooda. Socialno zavrti, skorajda avtistični Navinder Singh Sarao je živel pri starših, se prevažal v očetovi zmahani opel corsi in se oblačil v športna oblačila, ki jih je kupoval izključno na razprodajah. 36-letni čudežni deček borznih trgov je namreč s skrajno manipulativno trgovalno strategijo »spoofing« v začetku maja 2010 lastnoročno sesul ameriške borze.
Samo na ta račun je fantastični Navinder zaslužil skoraj milijon dolarjev, medtem ko jih je v petih letih na svoj račun bojda pospravil kar neverjetnih 40. Čeprav svojega zaslužka ni razdelil med reveže, je s svojo zvijačnostjo in spretnostjo vseeno opozoril na »zmontiranost« sodobnih borznih trgov. Morda je to tudi razlog, da je Navinder pred preiskovalnim sodnikom, pristno presenečen nad strogostjo kazi, ki mu preti, izjavil, da razen tega, da je dober pri tem, kar počne, ni storil nič narobe. »Človek, kako se kaj takega sploh lahko dogaja?« Je zaprepadeno izustil Londončan, ki je po mnenju mnogih le grešni kozel.
Bravurozni špekulant? Sociopat? Grešni kozel? Robin Hood? Hja, črta, ki razmejuje norca in genija je v svetu borznega mešetarjenja zelo zamegljena.
Podobno, če ne še bolj, pa je nejasna ločnica med pošetnjakarjem in kriminalcem. Nič čudnega, kajti vse bolj nejasen, dereguliran, shizofren in pristranski je tudi sodobni trg. Superhitri računalniki, ki s pomočjo algoritmov med seboj v izjemno majhnih odmerkih časa bijejo nešteto sočasnih bitk za profit, so daleč od obljube uravnoteženega in objetkivnega trga, ki je botrovala njihovi uvedbi.
Zato je povsem upravičeno trditi, da to sploh ni več trg, kjer bi potekalo uravnoteževanje sile povpraševanja in ponudbe. Ta ples je žal vse bolj insceniran, saj Smithovo »nevdino roko« vodijo izjemno ozki in premožni parcialnimi interesi. Trg zaradi vdora sodobne tehnologije trgovanja ni postal bolj demokratičen, ampak kvečjemu manj. Postal je še bolj zaprt in oligopolen. Tako da lahko z izbranimi insajderji s svojim znanjem in genialnostjo tekmujejo le posebneži, kot je Navinder, ki velike mojstre sem ter tja pretentajo s svojo omahljivo hojo po tanki razmejitveni črti legalnosti in ilegalnosti. Črti, ki za izbrance tako ali tako ne obstaja. To pa jih, male ribe kot je Navinder, z vidika zločina in kazni postavlja v podrejen položaj.
Kdo tu pije in kdo plača, ali še bolj nazorno, kdo dosledno spoštuje zakon in kdo ne ter kdo ga brani in bdi nad njegovim izvajanjem, je na globalnih finančnih trgih v minulem letu postalo samo še bolj nejasno. Zato je toliko bolj pomembno, da se stvari vsaj približno razrešijo. A kot kaže, se bodo vse prej kot to.
Pospešeno se namreč izteka zakonsko omejen čas, ko ameriški tožilci še lahko vložijo obtožnice proti delikventom z Wall Streeta, ki so v letih 2007 in 2008 zaradi lakomnosti in po lastni neumnosti, še najverjetneje pa zaradi katastrofične kombinacije obojega, s tečajev vrgli ves svet. V tem času so megabanke in druge ugledne finančne ustanove v kaznih resda plačale milijonske zneske, a tamkajšnji državni tožilci so za tipična beloovratniška kriminalna dejanja za zapahe uspeli pospraviti samo enega človeka.
Grešni kozel? Vsekakor, saj so megabanke v zameno za nekaj deset milijonov dolarjev od pravosodja kupile poceni odpustke in zlata vredni molk. Ob tem velja omeniti malenkost, da so korporacije izvensodne poravnave plačale z denarjem njihovih delničarjev. S čimer so, kot kaže, v zatohle kleti pozabe za zmeraj pospravile zagotovo največjo organizirano krajo davkolačevalskega denarja v zgodovini. Samo program državne pomoči TARP, s katerim je Bela hiša pokrila izgube nespametnih naložb v toksične izvedene finančne instrumente, ki so bili osnovani na podlagi zmotnega prepričanja v neprestano rast cen napremičnin, je bil vreden 700 milijard dolarjev.
Da, črta, ki razmejuje kriminalce in vse ostale, ki se vsaj približno držijo pravil igre, je v letu 2015 postala povsem zabrisana. Ne samo v glavah akterjev, pač pa tudi za pristojne državne institucije. Še več, zdi se, da »pravna neenakost« ob naraščajoči dohodkovni in premoženjski neenakosti sveta, ki jo v svojem delu Kapital v 21. stoletju pojasni izvrstni francoski ekonomist Thomas Piketty, postaja nova in veliko bolj zaskrbljujoča razmejitvena črta med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimamo. S tem, da nas je zadnjih vse več.
Zaradi naraščajočega nezadovoljstva igra intrig in dvoličnosti, kakršni smo bili v času poletne pripeke priča ob vnovični zaostritvi grške dolžniške krize, toliko bolj jezi in ne nazadnje boli. Ta je predvsem potrdila stereotip, da so politiki za glasove podpore pripravljeni prodati še lastno mamo, za uresničevanje obljubljenega pa se niso iz udobne inertnosti pripravljeni premakniti niti za ped. Grški dinamični duo premiera Aleksisa Ciprasa in njegovega ekscentričnega »sidekicka«, finančnega ministra Janisa Varufakisa, je denimo obljubljal in obetal nič manj kot (kontra)revolucijo proti krvosesom neoliberalizma. Zgodila pa se je ekonomska in človeška tragedija, po katerih tako zelo slovi Helenska republika.
Ko so potihnile velike besede malih revolucionarnih bogov, so kratko potegnili običajni Grki. Država je pogajanja sklenila s sprejetjem še bolj drakonskih varčevalnih ukrepov kot doslej, kar je bila posledica katastrofalno spodletele igre pokerskega blefa Aten z bruseljskimi političnimi elitami. Po še eni stari dobri navadi politikov so bili seveda za vse krivi drugi.
Čeprav je bila krivda za bolečino ob izgubi lažnega upanja na strani Aten, pa je pomenljiva zaušnica v obliki ekzemplarične graje »grškega pobalina« priletela iz Berlina. Ta je z zaostritvijo varčevalnih ukrepov pri reševanju grške dolžniške krize jasno demonstriral, da je Nemčija oziroma njena kanclerka Angela Merkel de facto hegemon EU.
Nemško premoč pri oblikovanju evropske politike je nazorno ponazorila tudi afera s prirejanjem emisij dizelskih agregatov, ki je na začetku jeseni zamajala nespornega prvaka avtomobilske industrije - nemški Volkswagen.
O tem, da gre za organizirano goljufijo, ki je prizadela 11 milijonov vozil po svetu in bo še do nedavnega največji avtomobilski koncern na svetu stala milijarde evrov, kajpak ni vdoma. Vprašanje, ki si ga ob tem velja zastaviti, pa je, kaj je odgovorne, predvsem nekdanjega prvega moža koncerna Martina Winterkorna, gnalo v insceniranje največjega škandala v zgodovini avtomobilizma, s čimer je ogrozil lasten položaj in obstoj družbe. Je VW res storil, kar je, zato, ker v resnici ni imel druge izbire in ker je ob tem imel kritje bruseljskih institucij?
Zelo verjetno, saj je goljufija pravzaprav skrajni obrambni manever, ki je v veliki meri posledica dejstva, da Nemčija, kot pojem prvorazredne države izvoznice prvorazrednih produktov na eni strani in države s prvorazrednimi institucijami socialne države na drugi, prihaja v vse večje nasprotje s samo seboj. Biti industrijski prvak z močnimi podpornimi mehanizmi socialne zaščite v izjemno konkurenčni realnosti se sliši idealno, čeprav je to v praksi neizvedljivo.
Zato se Nemčija in mnoge druge evropske države zatekajo k prikritemu podizvajanju (outsourcingu) nekaterih funkcij socialne države. Te pa vse bolj in vse težje prevzemajo korporacije, ki so v delni državni lasti. Kot VW, ki ima kot največji industrijski koncern v Evropi enkrat več zaposlenih kot japonska Toyota, s tem da obe družbi izdelata približno enako število avtomobilov. Zato se jim (pre)pogosto pogleda skozi prste. Indikativno je, da ima Spodnja Saška, dežela, ki je dvajsetodstotni lastnik VW, ta pa je njen največji delodajalec, najnižjo stopnjo brezposlenosti v državi. Še bolj dejstvo, da so goljufijo Nemcev razkrili Američani in ne morda Bruselj.
Je potem v letu osupljivih nasprotij in protislovij ter nazorni demonstraciji vse bolj surove, brezbrižne in absolutne prevlade kapitala sploh še lahko presenetljivo, da se je v ospredje predsedniške tekme v ZDA prebil ekscentrični kapitalist? Človek, ki svojo osupljivo popularnost gradi prav na vnetljivi in žaljivi retoriki, ki vsaj v primeru skorumpiranost političnih elti zveni iskreno in resnično? »Nepolitik«, čigar vredostojnost mu pri simpatizerjih, čeprav je jasno, da je nima, zagotavljajo izključno njegove milijarde, zaradi katerih ga menda in za razliko od ostalih kandidatov ni mogoče »kupiti«? Če kaj, potem je prav meteorski vzpon Donalda Trumpa zgovoren dokaz zimzelenosti reka, da je sveta vladar denar.
Vsaka izmed omenjenih zgodb leta 2015 bi bila sama po sebi povsem dostojen scenarij za filmsko uspešnico in vsaj ena izmed njih bo to očitno tudi postala ali vsaj poskušala.
Pa vendar bo letošnje razburljivo leto sklenila nekoliko drugačna, a morda še najbolj fascinantna in dolgoživa zgodba o uspehu, ki na prvi pogled nima veliko opraviti s svetom financ.
Čeprav se pri franšizi najbolj znane popkulturne vesoljske »žajfnice« Vojna Zvezd, ki je doslej nanesla osupljivih 30 milijard dolarjev, pravzaprav vse vrti prav okoli slednjega. Zadnje nadaljevanje s podnaslovom Sila se prebuja o epskem spopadu svetle in temne sile, simboloma dobrega in slabega, občutka za prav in narobe, za pravično in krivično, za zakonito in nezakonito, ki prebiva, a očitno vse bolj peša, v vsakem izmed nas, je namreč samo s prodajo vstopnic v slabih dveh tednih že presegel rekordno mejo milijarde dolarjev.
Sila se resda prebuja. A glede na zgovorno (na)silje kapitala, zaenkrat vodi temna stran.
