Tiskane izdaje
»Krava mora z ledu, a ji stalno spodrsne,« je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pred dnevi opisal zdaj že povsem konfuzno reševanje grške dolžniške krize.
A dejstvo je, da je Grčija, vsaj z vidika ekonomistov, odpisana država, pa čeprav bo iz pogajanj z Brusljem in upniki iztržila največ. V takšnem položaju pa ni »od včeraj«, še manj pa po lastni krivdi. Zato tudi odpis dolgov, s čimer bi po besedah grškega finančnega ministra in popoldanskega bruseljskega učitelja ekonomije Janisa Varufakisa Grčija lahko začela znova, ne bi mogel pomembno izboljšati dolgoročne usode Helenske republike.
Brez temeljitih gospodarskih in socialnih reform v Grčiji, ki pa so etično in moralno seveda povsem nesprejemljive in za tamkajšnjo vlado zatorej upravičeno »zavrnljive«, saj je država psihično, socialno in ekonomsko uničena za prihodnjih nekaj desetletij, je odpis dolgov samo lepotni popravek. Kot so pokazala leta žrtvovanja in izčrpavanja grškega naroda, interna devalvacija torej, se je varčevanje izkazalo za polomijo, ki paradoksa grške kvadrature kroga ne more rešiti.
Grčija je bila od prevzema evra do leta 2009, ko so analitiki Eurostata naposled spregledali prevaro Aten in čarovnikov banke Goldman Sachs ter ugotovili, da ima država namesto triodstotnega proračunskega deficita kar dvanajstodstotnega, evropska verzija propadle banke Lehman Brothers − tako z vidika vodenja kot tudi posledic prekoračenja maastrichtskih postavk.
Z eno pomembno razliko: Lehman so skupaj z vrsto toksičnih derivatov in slabih posojil likvidirali ter ameriškemu gospodarstvu omogočili, da se je lahko razmeroma hitro postavilo nazaj na noge, Grke pa Bruselj že vrsto let tlači z barbarskim varčevanjem in vlači od enega odplačila terjatev do drugega, s čimer tudi, a še zdaleč ne samo, omejuje napredek številnih držav evrocone.
Pri tem se poraja zanimivo vprašanje, in sicer kdo je tu pravzaprav Junckerjeva krava na ledu? Izvirni greh stopnjujoče se godlje, ki bi bila nerešljiva celo za kralja Salomona, kajti dobrih, kaj šele trajnih rešitev na tej točki za Grke in njene evropske partnerje preprosto ni, so povzročili politiki, ki diktirajo ustroj monetarne unije. Najmanj ironično je, da se je evropski eksperiment ustvarjanja enotnega trga z enotno valuto v 21. stoletju izkazal za katalizator ekonomske negotovosti ter geopolitične destabilizacije tega območja, in ne obratno.
Konvergenca nekaj ducat različnih gospodarstev in predvsem njihovih temeljito, pogosto diametralno, nasprotujočih si zgodovin, kultur in doktrin pač ne more uspeti le zavoljo gole želje evropskih političnih elit in njihovih birokratov, ki ujeti v kompleks boga ob zanikanju realnosti in želja evropskega plebsa menijo, da lahko te neobhodne razlike odpravijo s hiperprodukcijo pravil, zavez in zakonov. Le želje tako imenovanega wishful thinking lahko razlike začasno prikrijejo, vendar jih s tem, kot kaže primer grške dolžniške krize, sčasoma tudi poglobijo.
Grčije ne razžira dolžniška kriza, ampak stare napake neučinkovite in za kroničnim deficitom vizije obolelih evropskih političnih elit.
Zato so pogajanja med Atenami in Brusljem, ki so v zadnjih dneh znova močno zanihala v smeri grexita, tipično evropsko mencanje z eksistencialnim in v vsakem primeru neugodno rešljivim problemom. Slabe in manj slabe rešitve zagate ne gre napovedati le Grkom, ampak tudi Uniji. In vendar je, čeprav je temu težko verjeti, še huje: tega, za preživetje združene Evrope življenjskega problema, njene politične elite niso sposobne rešiti same.
Ne vem sicer kdaj, a prepričan sem, da bi morale evropske elite, če bi to kajpak resnično hotele, nekje med letom 2009, ko se je začela grška dolžniška kriza, in 325 milijardami evrov doslej izplačane pomoči Grkom ali nemudoma odpisati vse dolgove ali zaželeti slovo. Throwing good money after bad nikoli ni bila dobra investicijska strategija, samo vprašajte to skoraj stoletno wallstreetsko veteranko. Zdaj je Evropa preprosto preveč »zainvestirana« v grško rešitev, ki vključuje vse, razen grexita.
Pa vendar gre ribarjenje v kalnem dobro od rok tudi Atenam. Te se namreč, nekaj zaradi gospodarsko-finančnih razlogov, veliko pa zaradi izvajanja pritiska nad Brusljem in posredno Washingtonom, dobrikajo Putinovi Rusiji.
Če finančno stanje Grkov danes močno spominja na leto 2009 oziroma je to še veliko slabše, potem geopolitične razmere na stari celini danes močno spominjajo na leto 1952, ko je Grčija pred takratno Zahodno Nemčijo postala članica severnoatlantske zveze Nato.
Gre za politično »atomsko opcijo«, ki utegne biti kljub vsem ekonomsko-finančnim preprekam adut, s katerim bo premier Aleksis Cipras z Angelo Merkel, ne meneč se za finančno realnost grškega problema, sklenil dogovor med dvema politikoma, ki ga bodo potem s pomočjo alkimije ter ponovne doktrine wishful thinkinga morali udejanjiti ekonomisti in finančniki Evropske centralne banke.
Glede na nezmožnost razpletanja ekonomske zagate v Grčiji s strani evropskih elit bo na koncu zelo verjetno vmes kot deus ex machina posegel realpolitik strateškega razmišljanja Washingtona. Čeprav za Evropo najslabša, pa vendar najbolj verjetna samopovzročena rana. Težko si je namreč predstavljati, da bi ZDA dopustile, da njihovo pomembno oporišče na jugu mehkega trebuha Evrope izpade iz evropske ali celo Nato konstelacije ter zapade pod gravitacijski vpliv Putinovega revanšizma.
Če se bo evropsko brcanje grške dolžniške pločevinke nadaljevalo, bi lahko Evropa postati neslana šala, kjer neizmerni seštevek potenciala njenih prebivalcev vedno znova umira na piedestalu geostrateških interesov velikih sil, ki nista njen del, a sta ji v njeni povojni zgodovini kot nebogljenemu otroku vselej diktirali.
Če hoče Evropa resnično pomagati Grčiji, predvsem pa sebi, si mora najprej priznati, da Junkerjeva krava ni grška, ampak evropska. Namesto neizvedljivih ekonomskih in socialnih reform v Grčiji naj Bruselj izvede revizijo in reformo temeljnih listin monetarne ter Evropske unije. Unije, ki vključuje interese in skrbi za blagor Grčije, in ne morda ZDA ali Rusije.
