Tiskane izdaje
Če svoja vrata zapre eden najbolj trajnih in uspešnih skladov hedge ter za nameček pri tem javnosti še pojasni razloge za to povsem nepričakovano potezo, je to vsekakor enkratna priložnost za vpogled v razmeroma zaprti in večini površno (ne)razumljeni svet investicijskih menedžerjev.
Pa vendar tu ne gre zgolj za hranjenje voajerskih vzgibov, ki običajnega človeka razumljivo pogosto preplavijo ob trenutkih, ko ima ta možnost, da za hip uzre pomik kolesja kakšnega izmed bolj fascinantnih fenomenov, ki pomembno vplivajo na delovanje sodobnega sveta, ampak tudi za objektivno diagnozo stanja svetovnih trgov, iz katere je mogoče razbrati tudi obete za prihodnost.
In kakšne so torej napovedi Londončana Martina Taylorja, solastnika sklada Nevsky Capital, ki je v začetku meseca po petnajstih letih in še zmeraj v izvrstni, pravzaprav odlični poslovni kondiciji, z zavidanja vrednimi rezultati, nepričakovano najavil svojo upokojitev?
Morda bi ga z vidika porazne statistike za sklade hedge v zadnjem letu lahko zavedli kot še enega izmed tistih, ki so bili zaradi neustreznega poslovnega modela, analitičnih orodij in posledično naložbenih strategij svojim strankam prisiljeni vrniti denar ter priznati poraz v rokah trgov, ki so bili v letu 2015 še posebej eratični in nekooperativni.
Vendar slovo ikone, pravzaprav investicijske institucije, rolls-roycea med skladi, ki je svojo obrtno mojstrstvo ob koncu leta izkazoval tako, da je vlagateljem vselej navrgel zajeten kupček denarja, tudi zaradi tega ne moremo zavesti kot zgolj še eno žrtev vse bolj nevrotičnih trgov. Ti so namreč lani med skladi hedge kosili kot črna kuga, saj jih je v prvih devetih mesecih prenehalo delovati kar 674.
Med njimi je bil tudi Taylorjev Nevsky Capital, vendar ta še zdaleč ni zgolj in samo statistika. Gre namreč za sklad, ki je še lani imel skorajda polodstotno rast. Skromno, pa vendar skoraj baročno v primerjavi s povprečjem, saj je industrija lani v povprečju imela kar 3,5-odstotni padec donosnosti. Še bolj zgovoren je nemara podatek, da je sklad od leta 2000 vsako leto pompozno sklenil z osemnajstodstotno donosnostjo, medtem ko je bilo povprečje v sektorju v istem obdobju kvečjemu 2,5-odstotno.
Zakaj je torej ustanova, ki si je svoj prostor na seznamu najboljših mukoma izborila s priseganjem na najbolj naporno, časovno zahtevno, a hkrati tudi najpreciznejšo »brick and mortar« analitično metodo križanja makroekonomskih podatkov s skrbnim pregledom poslovanja podjetij, iznenada in na vrhuncu moči najavila, da se od velike igre poslavlja kar samoiniciativno? Zakaj je z drugimi besedami rolls-royce kar sam od sebe izstopil iz dirke, v kateri je za nameček še vodil?
Če preberemo Taylorjevo pojasnilo, je jasno, čeprav sprva težko razumljivo, da prav zaradi tega, ker so bili odličnjaški rolls-royce. Pomembna malenkost je ta, da so to bili nekoč. Danes, ko svetovni trgi pripadajo hitrim in (pre)drznim lamborghinijem, porschejem in ferrarijem, pa so kvečjemu relikt in krik neke romantične zgodovine. V svetu avtomatiziranih in zaradi tega tudi vse bolj nepredvidljivih trgov, katerih premiki so vse bolj nelogični, je namreč njihova zveličana analitična doslednost »stare šole« skorajda čez noč postala anahronizem. Kako iz množice podatkov razbrati matrico, trende, če vlada nekaj, kar z aktualnimi analitičnimi metodami lahko opišemo zgolj kot kaos ali kvečjemu kronično negotovost? Biti temeljit, preudaren in predvsem miren vlagatelj zahteva svoj čas in dobre živce. A kaj, ko biti razmišljujoč investitor danes pomeni zgolj biti počasen.
Da vodiš kolono še tako razkošnih kočij, menda ne pomeni veliko, če te hkrati po levi in desni prehitevajo porscheji in ferrariji, mar ne?
Kot ponosni, a hkrati pogumni kapitani »stare šole«, so se, zavedajoč nerešljivih zagat, pri Nevskyju zato odločili, da svojo ladjo raje potopijo, kot jo pustijo vnemar divjanju silovitega orkana z imenom HFT (high frequency trading). »Žal smo ugotovili, da naša naložbena strategija, ki je osnovana na temeljiti analizi dejstev, z današnjim algoritmično gnanim trgom ni več kompatibilna,« je kot enega izmed glavnih razlogov za likvidacijo podjetja obžalujoče navedel Taylor. Če koga zanima: tako je videti smrt preostankov romantike vlagateljskega posla.
Današnji vladarji finančnega sveta so namreč vlagatelji HFT, ki poteze vseh drugih igralcev na trgu predvidijo in prehitijo z uporabo superhitrih računalnikov, ki jih poganjajo predatorski algoritmi. Teh ne »zanima«, kako se bo vrednost delnic gibala v prihodnjih mesecih ali letih, ampak v prihodnjih sekundah oziroma delčkih sekunde. Kar ni strategija, ampak zgolj oportunistično prežanje na napake drugih, bi dejali kritiki.
In bi do neke mere imeli prav. Saj ne da tudi v tem »dragsterskem« lovu na nepravilnosti in izkoriščanje šibkosti konkurence ni nekaj, morda celo veliko draža. Vendar je izziv bolj tehnične, programerske narave kot pa strateške ali analitične. Zato takšno početje v negottovost postavlja samo funkcionalnost trgov, saj ti z vidika aktualne zasnove (arhitekture) niso primerni za bliskovito uvajanje disruptivne tehnologije in strategije, ki hitrost postavlja pred strateško in dolgoročno vodenje.
V praksi se ta težava kaže v občutnem povečanju likvidnosti in volatilnosti trgov, kajti stroji ne samo da prežijo na sleherno potezo (napako) vlagateljev, ampak se nanjo tudi bliskovito in zavzeto odzovejo. Zato lahko − in to se je že zgodilo − do nepredstavljivo katastrofalnih posledic privede zgolj banalna napaka površno vnesenega ukaza (fat finger) za nakup oziroma prodajo neke delnice. Dodatna težava pri tem je, da je tovrstne nenamerne napake težko hitro popraviti, kajti hitrost, volumen in avtomatizacija zagotavljajo, da neki osamljen primer kaj hitro napreduje v nezaustavljiv rušilni plaz. Navsezadnje so ameriški preiskovalci za znameniti »flash crash« v letu 2010 dolgo časa sumili prav takšno obliko malomarnosti.
Kakšno škodo bi lahko povzročil šele nameren, usmerjen in organiziran poskus destabilizacije trgov, je sicer povsem nemogoče predvideti. Vendar pa je pri tem dovolj zgovorno dejstvo, da Wall Street za krepitev svoje kibernetske varnosti v zadnjih letih namenja celo zanj astronomske zneske ter najema strokovnjake iz vrst vojske in vohunskih služb.
Druga temna plat kibernetizacije trgov je tudi vprašanje njihove verodostojnosti (objektivnosti) pri odražanju realnih vrednosti delnic, kar je povezano s perečim vprašanjem oziroma sumom o prirejenem delovanju trgov. Kot v svoji knjigi Flash Boys početje HFT opisuje poznavalec borznega dogajanja Michael Lewis, je njihova prevlada namreč tako absolutna in hkrati težko zaznavna, da so z vsiljevanjem svoje, skorajda nelegalne paradigme trgovanja že skoraj popolnoma uničili pristnost trgov (vrednosti), njihovo delovanje pa močno nagnili sebi v korist.
Trend ugašanja skladov s tradicionalnimi naložbenimi strategijami, kakršen je Nevsky, zraven pa lahko brez težav prištejemo še tako ugledna imena, kot so Blue Crest, Seneca in SAB Capital, je odsev novega razvojnega cikla trgov in z njim izrivanja hedge skladov kot paragonov finančnega kapitalizma 20. stoletja. Evolucija je v tej industriji, zlasti zaradi ogromnih količin denarja, verjetno najbolj neusmiljena in z vidika hitrosti že na meji revolucije. S tem pa seveda ni prav nič narobe.
Kajti kljub vsej romantiki in obrtniškem mojstrstvu so »evergreen« skladi samo ovira na poti razvoja novih in učinkovitejših oblik razumevanja matrice trgov ter posledičnih metod žlahtnjenja kapitala. To ugotovitev navsezadnje potrjuje tudi Taylorjevo pojasnjevanje, ki ga lahko razumemo ali kot kritiko HFT in vse manj objektivnih ter transparentnih trgov ali pa kot boleče in nekoliko jamrajoče priznanje neustreznosti lastnega poslovnega modela, ki ga je preprosto povozil čas.
