Tiskane izdaje
Tako kot doslej se je tudi letošnje leto začelo z dogodkoma, po katerih bi lahko človek pregovorno nastavil uro. Globalna finančna elita se je znova sestala v idiličnem okolju švicarskih Alp, vendar letos s to razliko, da je razpoloženje med udeleženci Svetovnega gospodarskega foruma nihalo med pomirjujočimi zagotovili, da so globalni trgi popolnoma okej, ter nekakšno panično paralizo, ki običajno preplavi nič hudega slutečo divjad, ko se zave, da bližajoča se svetloba ni jutranje svitanje, ampak luči brzečega šleperja.
Neusklajenost »zvoka in slike« iz Davosa je bila kakopak odvisna od aktualnega gibanja borznih tečajev, ki so letošnje leto začeli v prav prisrčnem limbu. Neprepričljivo pomirjujoči toni popolnoma presenečene in nebogljene globalne finančne elite, s tresočimi rokami držeče se za lasten žep, so v švicarski smučarski meki izpadli jokajoče komično. Zdelo se je namreč, da s silno modrimi in utemeljenimi ugovori, češ da v globalnih trgih ni nastavkov za reprizo katastrofe iz leta 2008, prepričujejo predvsem same sebe, medtem ko se jim v hrbet vali orjaški plaz napovedujočega borznega zloma. Zimske radosti v vsem svojem sijaju, skratka.
No, na drugem skrajnem ideološkem polu je tudi človekoljubna organizacija Oxfam za uverturo in primerno simbolično razlago nravi foruma agentov neoliberalizma postregla s svojim šokerjem. Ost njihovega kot pokvarjena plošča zlajnanega poročila je bila nedvoumno usmerjena v sestankujočo elito, ki je po mnenju nevladne organizacije komaj kaj več kot cvetober kabale lakomnih in mrhovinarskih bogatunov, za katere ni povsem jasno, ali se med odmori krepčajo s kanapejčki iz gosjih jeter ali pač iz notranjih organov dojenčkov. Ja, 62 najpremožnejših Zemljanov ima pod palcem več kot 3,6 milijarde najbolj revnih, so kriknili v Oxfamu. In znova poskrbeli, da so sklerotični mediji in z njimi svetovna javnost spet zapadli v prostopadajoči šok osuplega besedičenja o tem, kako zelo krivičen je ta svet.
Pri tem pa je malokdo opazil, da za posebno obliko pozabljivosti trpijo tudi borci proti revščini. Poslanstvo Oxfama so namreč v zadnjih letih brez pojasnila zamenjali za senzacionalistično problematiziranje premoženjske neenakosti, čeprav je bilo njihovo poslanstvo doslej izključno boj proti revščini. A očitno je premoženjska neenakost zadnji modni krik kritike vampirizma kapitalizma oziroma neoliberalizma.
Seveda, če ima peščica bogatašev večje premoženje kot vsi najrevnejši Zemljani skupaj, se to sliši veliko bolj udarno, kot pa dejstvo, da se nivo revščine po svetu v zadnjih desetletjih neprestano zmanjšuje. Čeprav gre pri prvem za »sfrizirano« dejstvo, pri drugem pa »le« za dejstvo, ki ga ne izpodbija niti Oxfam.
Problem naraščanja neenakosti, čeprav resda zveneča in všečna parola pozivov k oblikovanju »kapitalizma s človeškim obrazom«, pa žal nima veliko zveze z revščino, ki dejansko velja za globalno kronično nadlogo z resnimi in oprijemljivimi socialnimi ter še kakšnimi posledicami. Število najrevnejših se je namreč v svetovnem merilu začelo najbolj občutno zmanjševati prav v zadnjih 200 letih oziroma od razmaha kapitalizma naprej, medtem ko se je življenjski standard zahodnjakov v istem obdobju povečal za kar 16-krat.
Ima pa zamenjava revščine z neenakostjo po drugi strani veliko opraviti s svetovno uspešnico Kapital v 21. stoletju, kjer njen avtor Thomas Pikkety ugotavlja, da neenakost ruši družbeno kohezivnost in načenja gospodarsko stabilnost. Vendar tudi allstar Piketty, ki v svojem Kapitalu brez sence dvoma dokaže trend naraščajoče neenkosti, ne pojasni povsem, zakaj bi ta moral napredovati v osrednji družbeni problem, čigar reševanje bi moralo postati prioriteta globalnih političnih elit.
Naraščajoča neenakost v Oxfamovem poročilu, ki ima, mimogrede, precejšnje težave z metodologijo, je zanimiv in vsekakor proučevanja vreden trend. A takšen, ki ima zunaj akademskih krogov, denimo na obči standard življenja, skrajno dvomljiv (negativen) vpliv. Z drugimi besedami: neenakost je tema, nikakor pa ni osrednja tema.
Bizarno nadomeščanje revščine z neenakostjo kot najpomembnejšim škodljivim »derivatom« kapitalizma je mogoče razložiti z dejstvom, da je prva kot osrednji družbeni izziv v 21. stoletju tako rekoč izkoreninjena in je kot argument zagovornikov pravičnejše redistribucije premoženja izgubila svojo moč. Pomenljivejša povezava med problemoma revščine in neenakosti pa je v najboljšem primeru celo takšna, da se ne prilega kritiki kapitalizma oziroma ji celo ugovarja.
Upadanje števila najrevnejših je namreč obratno sorazmerno s sočasno krepitvijo trenda neenakosti. Število najrevnejših Zemljanov se je samo v zadnjih petnajstih letih celo zmanjšalo za polovico. Nedavna ocena Svetovne banke je celo tako optimistična, da v bližnji prihodnosti napoveduje padec globalne revščine pod deset odstotkov.
Zgovoren dokaz tega, da so stvari mnogo bolj kompleksne kot logika, ki premoženjsko neenakost le črti, je, denimo, Bill Gates. Človek, ki je s svojim premoženjem v višini 77 milijard ameriških dolarjev najbogatejši Zemljan, a obenem tudi največji filantrop. Po Oxfamovih kriterijih bi si Bill zaslužil prvo mesto na »seznamu sramote« nesramno premožne finančne hunte, čeprav gre dejansko za enega največjih vizionarjev, inovatorjev, poslovnežev, filantropov in ne nazadnje kapitalistov ter demokratov našega časa. Osupljivega premoženja ni podedoval, ampak ga je ustvaril z idejo, ki jo danes poznamo kot družbo Microsoft. Koncerna, ki je populariziral uporabo osebnega računalnika, verjetno ene najbolj disruptivnih tehnologij 20. stoletja, če ne kar nasploh. Glede na njegovo dobro znano in obsežno filantropsko delo na črni celini mu gre zato verjeti bolj kakor Oxfamovim nebulozam, ko ugotavlja, da v prihodnjih dvajsetih letih na svetu ne bo več revnih držav.
Najbolj nazoren dokaz učinkovitosti kapitalizma v boju proti revščini in generiranju obče blaginje je, morda nekoliko nepričakovano, prav Afrika, kjer pozitivni učinki globalizacije in ekonomske liberalizacije že vrsto let daleč odtehtajo blagodejne učinke humanitarne pomoči.
Torej, čeprav se nam na Zahodu zdi, da je tudi zaradi bombastičnih poročil, kot je Oxfamovo, slika ravno obratna in da živimo v vse bolj negotovih ter siromašnih razmerah, so dejstva zgovorno in neobhodno drugačna. In ne, ne gre za zaroto, saj je svet za večino resda nepravičen, a zato še nič bolj beden, siromašen, bolan in neprosperiteten. Trditi drugače je najmanj sprenevedajoče se, če že ne ignorantsko.
Če kdo, potem proti univerzalnemu izboljšanju življenjskega standarda, ironično, najbolj vehementno kličejo aktivisti, ki menijo, da bi bil svet pravičnejši, če bi se zgodil družbeno-ekonomski prevrat v smeri odrejene redistribucije dohodka in premoženja. Premoženjski in dohodkovni egalitarizem, v katerem bi bili vsi enako revni, zato da bi bila manjšina mnogo manj premožna, je svojevrsten ekonomski revanšizem.
Svet bi bil za trenutek pravičnejši − manj reven, bolj prosperiteten, stabilen, inovativen in napreden pač ne. Povezovati revščino in neenakost ali jo izpostavljati kot kronski dokaz disfunkcionalnosti aktualne družbeno-ekonomske ureditve, je zato približno tako bebavo kot verjeti v zaroto chemtrailov.
