Tiskane izdaje
V primerjavi z napadom na uredništvo satiričnega časnika Charlie Hebdo so bili zadnji napadi džihadistov ne samo bolj dodelani in izvedbeno »učinkovitejši«, ampak je med njimi ključna tudi razlika v avtorstvu. Napad na svobodo misli in besede je v prvem primeru izvedla Al Kaida, napad na zahodnjaški način življenja, tu gre predvsem za »brezbožno« potrošniško družbo (nogomet, klubi, lokali), pa Islamska država (IS).
Skupina IS je po Parizu postala »evropska Al Kaida«.
A ključna razlika med ameriškim in evropskim 9/11 je ta, da so Američani s totalno vojno po številnih zablodah in napakah naposled le oslabili Al Kaido, saj ta trenutno v zahodnem svetu nikakor ni zmožna ponoviti napada na nivoju newyorškega, Evropa pa doslej sploh še ni resno vstopila v spopad z IS.
Medtem ko je napadeni New York, s sicer dvomljivim katalizatorjem maščevalnega patriotizma, povezal ameriško nacijo, ki je bila zato pripravljena za več let vstopiti v vojno nejasnih ciljev in številnih žrtev, večji teroristični napadi v Španiji, Veliki Britaniji in Franciji za EU doslej niso imeli podobnega učinka družbenega lepila in mobilizatorja.
Če kaj, potem je imel terorizem na evropskih tleh diametralno nasproten učinek od tistega v Ameriki − stoično prenašanje nasilja. Takšen (ne)odziv ima, seveda, svoje razloge.
V Evropi so namreč teroristi z vsakim zločinom, uperjenim v širše družbene vrednote zahodnega sveta, vedno znova opozorili na boleče pomanjkanje bistva, vsebine in navsezadnje identitete evropske politične tvorbe.
Kritika je zavržna in krvava, vendar niti najmanj zgrešena. To namreč potrjujejo neodzivnost evropskih političnih elit, ki bi občutkom žalosti in jeze ter retoriki sožalja in obsojanj nedopustnih dejanj bolnih umov dale prepotreben pogon za reakcijo.
Ker evropski voditelji, razen razbohotenega birokratskega aparata v Bruslju in največjega prostotrgovinskega območja na svetu, več kot očitno niso sposobni opredeliti biti EU, ta doslej tudi ni bila sposobna usklajeno in odločno odreagirati na zunanje napade na njeno, njej neznano, bistvo.
A tudi v tej kritiki si je treba naliti čistega vina, saj gre pomanjkanje proaktivnosti v (ne)odgovorih na teroristično grožnjo tudi na račun problematične zgodovinske dediščine Evrope, katere posledica je fundamentalistični pacifizem. EU namreč deluje (tudi) kot varovalka pred ponovitvami vojnih grozot na stari celini.
Zato se za podjetni moderni terorizem na ozemlju EU, ki v paradoksalnem nasprotju z njo sam natančno ve, kaj »evropski duh« je, spreminja v mehko in hvaležno tarčo. Žrtev, o kateri se ve, da onkraj verbalnega napada in nekaj letalskih bomb ne bo odreagirala, pa čeprav se v evropskih metropolah vrstijo pokoli njenih državljanov.
Zadržanost pri uporabi retaliacijske sile je s stališča evropske dediščine plemenita in humana gesta, s katero Evropejci v svet projiciramo svoje vrednote demokratičnega liberalizma, ki jih ponosno razkazujemo kot simbole odličnosti. Vendar, ko pacifizem preraste v skrajnost, ki pogosto vodi v samozadostni izolacionizem, postane popolnoma neubranljiv ideal, ki nas v globaliziranem svetu in terorizmu dela ranljive.
Zavojevalska agresija nacifašizma in silobran, kot odgovor na zadnje teroristično nasilje, imata namreč povsem drugačen koren, metode in cilje.
Vendar smo si za ta akutni eksistencialni primanjkljaj krivi predvsem sami. Mnogi v EU namreč takšno nedorečeno stanje spretno izkoriščajo za ribrajenje v kalnem. Nejasnosti jim ustrezajo, saj lahko tako egoistično poskrbijo za lastno nacionalno agendo, pa čeprav na račun enotne evropske identitete. Številne države na balkanski begunski poti s stopnjevanjem kalvarije beguncev kaos obračajo sebi v prid. Nizkotni oprtunizem, ki se izvaja na račun naše skupne prihodnosti in na plečih nemočnih ljudi, ki pred džihadističnimi blazneži bežijo k nam, ni omejen ne na desni ne na levi politični pol.
Na eni strani desničarski blaznež Viktor Orbán, ki nizkotne vzgibe nestrpnosti javnosti populistično izkorišča za nabiranje političnih točk doma in na evropskem prizorišču, na drugi dvolični levičarski demagog Aleksis Cipras, ki na pritisk izvajanja dogovorjenih ekonomskih reform nizkotno odgovarja s stopnjevanjem (ne)reševanja begunske krize. In seveda nekje vmes, v udobno nepomembni sredini, tipično nevretenčarski Miro Cerar, ki bodečo žico, kot podizvajalec Bruslja in Berlina, gradi v zameno za bedno pohvalo bruseljskih birokratov. Vsak s svojo agendo, vsi na škodo EU.
Vprašanje zato ni, ali je EU na svoji doslej največji preizkušnji, ampak ali je EU v praksi sploh kdaj obstajala. Če je begunska kriza pravilno diagnosticirana kot veliki preizkus obstanka EU kot strpne, odprte in humane naddržave, potem je njen veliki preizkus obstoja enoten in odločen odgovor na pariški pokol.
Ta mora biti hiter, a premišljen, odločen, a pravičen in dokončen, a selektiven.
Evropska solidarnost, enakost, bratstvo, odprtost, toleranca in še kaj ni nihalo, ki se giblje glede na to, ali je čas miru ali vojne. So pojmi, stalnice, ki ostajajo nespremenjeni in nespremenljivi ne glede na čas in okoliščine. Zato tudi so vrednote, zato tudi so evropsko vezivno tkivo, zato tudi so gradniki evropske identitete, ki so vredni in potrebni zaščite.
Kdor je namreč še v četrtek pri reševanju begunske krize povsem upravičeno trkal na našo vest, bi se moral že v soboto z istimi agrumenti odločno postaviti ne samo v pomoč, temveč tudi v bran napadeni Franciji. Če ne zaradi pietete do žrtev pokola, ki simbolizirajo naše skupne vrednote, pa vsaj zaradi beguncev, bežečih pred terorjem teh istih blaznežev, ki si najbolj na svetu želijo, da bi Evropa v teh kritičnih trenutkih zatajila svoje bistvo, se nagnila v smeri krčenja svoboščin in zaprla meje. Tudi to bi bila znajo usodna napaka in še ena zmaga IS.
Vojna napoved vsakovrstnemu terorju, ki ni le edina civilizirana izbira, ampak je za EU hkrati tudi eksistencialna prioriteta, pač ne.
