Tiskane izdaje
Komaj dobre tri mesece stari grški vladi pod vodstvom Aleksisa Ciprasa vsekakor ni lahko. Zdi se, kot da bi opevani zgodovinski naskok na grški politični vrh levičarsko Sirizo presenetil. Izvedba teoretsko domiselnega in logistično dodelanega programa protivarčevalne politike, katere namen je bila radikalna prekinitev drakonskih varčevalnih ukrepov trojke, se vedno bolj odmika. Ne samo zaradi neomajnega pritiska evropskega varčevalnega neoliberalizma, ampak, zanimivo in hkrati pričakovano, predvsem zaradi spreminjanja sentimenta grške javnosti.
Zadnje raziskave javnega mnenja namreč kažejo, da si kar tri četrtine Grkov, ki so še pred nekaj meseci na predčasnih volitvah odločno podprli Ciprasov protivarčevalni program, želi, da bi vlada storila vse, da država ostane v Evropski uniji in ohrani evro. Sliši se paradoksalno, vendar ljudje Ciprasu sporočajo, naj pozabi na predvolilne obljube in svojo načelnost zamenja za politični pragmatizem.
Salto mortale. A obrat, ki je pripeljal do razvodenitve vztrajanja pri brezpogojnem koncu nehumane varčevalne kure, je bilo ob prenosu iz akademskih papirjev na trdi in velikokrat spolzki bruseljski politični parket pričakovati mesece vnaprej.
Recimo od decembra lani, ko je iz trezorjev grških bank v vzglavnike, nogavice in bančne račune v tujini odteklo rekordnih 27 milijard evrov varčevalnih vlog. S tem so Grki onemogočili izvajanje vladne protivarčevalne politike in oslabili njen pogajalski položaj v Bruslju. Krvavenje bančnega sektorja je sicer nemi, a hkrati zelo konkreten izrek nezaupnice političnemu vrhu, ki mu ljudstvo z izrazom negotovosti glede prihodnosti sugerira, da je čas za spremembo v smeri plovbe.
Zdi se, kakor da bi Grki v dezorientaciji šoka, kamor so jih pahnila leta zverinskega varčevalnega diktata njenih evropskih »partneric«, zapadli v shizofrenijo. Vendar so stvari mnogo bolj preproste, kot se morda zdijo.
Drobljenje socialne države in narodove blaginje je Grke privedlo na rob trpljenja in razuma, zaradi česar so v tako velikem številu podprli Sirizo, ki je s protivarčevalnim programom in izjemno prefinjeno izbiro trenutka njegove predstavitve posurfala val kombinacije občega naveličanja, brezupa in besa.
Vendar, ko se je grški finančni minister Janis Varufakis, resda »oborožen« z mandatom grškega ljudstva, v Bruslju vse bolj zapletal v bolj ali manj malenkostne ter (ne)upravičene konflikte z evropskimi kolegi, so grški upniki odgovorili ostro, splašili kapitalske trge ter odvzeli še nekaj tisto malega vetra, ki so ga v zadnjem času uspela zajeti jadra grškega gospodarstva.
Tudi špekulacija z izstopom iz območja evra se ni izšla po načrtih Aten. Kajti jasno je, da obubožana mediteranska država onkraj evroobmočja in v mrzli zimi kapitalskih trgov preživi težje kot pa na drugi strani evropski bordel brez ene konkubine. Uvodna čustva grških volivcev je zato bliskovito zamenjala povsem racionalna skrb za golo preživetje, zaradi česar se je podpora nadaljnjemu izvajanju programa gospodarskega okrevanja po nareku demonizirane trojke začela krepiti.
Z omenjeno špekulacijo sta Cipras in Varfuakis dosegla ravno nasproten učinek od želenega, kar je bila tudi posledica dejstva, da je območje evra v tem času imelo rahlo gospodarsko rast, v misli Evropejcev pa se je prikradel rahel optimizem. Kot kažejo podatki anket, je atenski politični duo namesto evropskih obudil strahove in dvome domače javnosti, ki zdaj svojo prihodnost raje vidi v okrevanju drugih kritičnih držav evrocone. V diletantskih grožnjah z grexitom, za katerega sicer obstajajo preživitveni teoretski modeli, a se v praksi vselej nekako zgodi Argentina ali Venezuela, pač ne.
Grki so izbrali praktično, modri Aleksis pa se je odločil pragmatično. To kažejo njegove kadrovske poteze. Pravzaprav samo ena. Za politično dozorevanje, preživetje stranke, mandata in Grkov je bil pod kolesa drvečega bruseljskega vlaka primoran vreči Črnega Petra socialno naravnane ekonomske strategije Sirize.
Jezikavi finančni minister Janis po odločitvi grškega premiera namreč ne bo več vodja pogajalske skupine v Bruslju, saj se zaradi evropskih finančnih ministrov, ki so ga popolnoma osamili, tako rekoč nima z nikomer o ničemer pogajati. Prav tako naj bi namreč izgledala številna maratonska pogajanja, ki so kaj hitro prerasla v mučne ministrove monologe, kjer je ta pokroviteljsko utemeljeval superiornost lastnih teoretskih modelov. Grku so se kolegi kmalu začeli izogibati kot gobavcu. Temu se ne gre čuditi, saj so po eni izmed bolj svežih anekdot Janisa v neki atenski restavraciji naskočili razjarjeni anarhisti, ta pa jih je s petnajstminutnim monologom verjetno ne samo razorožil njihovega akutnega navala agresije, ampak tudi sleherne želje po kakršnem koli kontaktu z ministrom v prihodnje.
Zadnje čedalje bolj dokazuje, da grški premier, poleg mojstrstva predvolilne retorike, teorije, strategije in operativnosti, obvlada tudi veščine politične obrti. Čeprav se je zdelo, da bi ga sprememba javnega mnenja, ki je v neposrednem nasprotju s predvolilnim programom Sirize, lahko pokopala, je premier v obratu našel orodje za legitimizacijo spravljivejšega pogajalskega tona v Bruslju. Pravzaprav je to rešitev, ki si jo je ta lahko le želel. Aleksis je bil namreč po tem, ko je njegovi državi zmanjkalo denarja in posledično časa za nadaljnje vztrajanje pri ukinitvi varčevalnega progama, tako ali tako primoran kloniti volji Bruslja in upnikov. Namesto izgubljene bitke je ob podpori javnega mnenja sklenil kompromis. V nasprotnem primeru bi se namreč zdelo, da se premier na videz po lastni izbiri udinja diktatu trojke, s čimer bi zanikal ideale in cilje levice, v domači javnosti pa nemudoma dobil predznak izdajalca in dvoličneža. Z javnim mnenjem, naklonjenem proevropski politiki, je najhujša žaljivka, po kateri lahko posežejo radikalnejši elementi znotraj Sirize, kvečjemu ta, da je njihov lider pragmatik. Kar pa je v teh nenormalnih razmerah pravzaprav točno to, kar Grčija potrebuje.
Bruseljska odiseja grškega finančnega ministra je bila na drugi strani že od vsega začetka podobna verižnemu trčenju v počasnem posnetku, s čimer je ugledni profesor pobalinsko zapravljal dragoceni čas in denar. Vsega tistega torej, česar Grki nimajo, a krvavo potrebujejo.
Nikoli v zadregi ali redkobeseden je Janis v bruseljsko slovo svojim sledilcem zapisal znamenito izjavo nekdanjega ameriškega predsednika in kot deklariranega keynesijanca tudi svojega vzornika Franklina Delana Roosevelta, ki velja za očeta socialno naravnanega programa gospodarskega oživljanja New Deal: »Združeni so v sovraštvu do mene in jaz to sovraštvo pozdravljam.« Janis kot mednarodno priznani teoretik ekonomije, ki se je v praktičnem svetu mednarodne politike znašel kot riba na suhem, bi pri tem kajpak moral vedeti, da se je FDR, preden je postal veliki mislec New Deala, izkazal za izvrstnega operativca − in pragmatika − v eni izmed finančnih družb na Wall Streetu.
