Volk z Wall Streeta: Trumpov in Berniejev šov

Strategija natikanja uzd divjemu finančnemu kapitalizmu je pri Trumpu in, še bolj, Sandersu povsem zgrešena.

Wed, 24.02.2016, 10:00

Ker motor politike, zlasti tiste predvolilne, teče na populistični pogon, je seveda povsem naravno, da se aktualna tekma oziroma boj za izbor naslednjega ameriškega predsednika vrti tudi okoli bodoče ureditve tamkajšnjega finančnega sektorja. Wall Street je v ameriški predsedniški politiki že nekaj časa stalnica in ena izmed njenih osrednjih tem. Kar je razumljivo, saj gre za vročo in zato nadvse hvaležno temo, na račun katere je možno skovati zajeten kupček političnega profita.

Koktajl egoističnih in pogoltnih manijakov, mejnih »rain man« osebnosti, genialnih psihopatov, prostitucije, drog, visoke tehnologije, drznih trgovalnih potez in še drznejših goljufij ter ne nazadnje gromozanskih zneskov, predstavlja tako rekoč vse, kar si ljudje želijo in obenem iz dna duše prezirajo. Kdo bi si mislil, da je premetavanje številk na ekranu lahko početje, ki tako neizmerno razburja in fascinira množice.

Kar vžge na velikem platnu, pa ni samo zlata jama za Hollywood, ampak tudi za priljubljenosti, slave in denarja prav tako dovzetne − politike. Tradicionalno je sicer veljalo, da so kandidati republikancev, vsaj deklarativno, bolj razumevajoči do početja Wall Streeta. Medtem ko na mešetarjenje z novci z znatnejšo mero skepse in želje po deliberalizaciji oziroma obdavčenju kapitala za financiranje socialnih projektov gledajo in razumejo prvaki demokratske stranke.

Tako nekako so zadeve stale pred borznim zlomom leta 2008. A po šoku saniranja velikih finančnih institucij z davkoplačevalskimi dolarji, ko so račun moralnega hazarda Wall Streeta politiki v Washingtonu izdali milijonom Američanov, so pregrehe finančne industrije postale osrednji vzvod mobilizacije volilnega telesa na obeh političnih polih.

Mahinacije hončotov kapitala, ki so si od zvezne vlade zagotovili bianco menico za saniranje njihovega izjemno tveganega in spektakularno propadlega poslovnega modela, s čimer so pri belem dnevu ugrabili zveličane ameriške sanje ter jih rokohitrsko nadomestili s parolo trdega neoliberalizma − »privatizacija profitov, socializacija izgub« −, so tako voda na mlin tistim kandidatom, ki konkretno vsebino lastnih programov in politično kilometrino poskušajo nadomestiti s populizmi o boju za malega človeka.

V republikanskem taboru prezir, ki ga do Wall Streeta goji razočarana in sanj oropana tiha večina, vešče izrablja enfant terrible Donald Trump, medtem ko demokratski kandidat Berine Sanders dvig vrednosti delnic svoje kampanje poskuša doseči na račun ideološke kritike velikih finančnih institucij.

Prvi paradoksalno, vendar zvito trdi, da je za pritiske bogatih donatorjev, ki tradicionalno prihajajo iz vrst wallstreetske elite, imun, ker je tudi sam vsaj tako, če ne še bolj bogat kot oni. Poleg tega, kakor pravi sam, baje pozna vse upravljavce hedge skladov, saj jim je kot gradbeni magnat iz New Yorka zgradil oziroma prodal njihove več milijonov dolarjev vredne penthause na Manhattnu. Z vezami in poznanstvi pri upravljavcih ameriške kapitalistične mašinerije naj bi njihov vpliv in sporno početje, ki da siromaši ameriško nacijo in gospodarstvo, menda toliko lažje omejil.

Če je igra na karto osebnega bogastva in pragmatizma poznanstev, ki naj bi konservativno volilno telo mobilizirala na račun malomeščanske osuplosti in fascinacije nad osebnim uspehom, bogastvom ter pomembnimi povezavami s politično-ekonomsko elito, uperjena v pridobivanje glasov belih moških srednjih let iz brezperspektivnih prikoličarskih naselij ameriškega jugovzhoda, je Berniejeva strategija drugačna. Čeprav ima isti koren in cilje. Na korumpiranost predsedniške tekme in politike nasploh namreč na ves glas opozarja tudi demokrat, ki kritiko »prevelik, da bi propadel« bančnega sektorja utemeljuje na domnevno intelektualno in retorično višjem nivoju razrednega boja oziroma prizadevanj za pravičnejšo, naprednejšo, bolj socialno čuječo ameriško družbo, s čimer cilja ne mlade urbane izobražence.

A strategija natikanja uzd divjemu finančnemu kapitalizmu, ki je prišel do točke, ko pradoksalno dominira in pri tem ogroža samega sebe, je pri Trumpu in, še bolj, Sandersu povsem zgrešena. To pa zato, ker je pri prvem brez omembe vredne vsebine, pri drugem pa ima pretečen rok. Če bi se Trump z bankirji in hedgerji kregal, bi Sanders razbijal velike banke, s čimer naj bi po njegovem preprečil ponovitev scenarija iz leta 2008. Čeprav je tako kot vselej, ko gre za vzroke preteklih težav, jasno, da se ti v isti obliki nikoli več ne bodo ponovili. Zamišljanje varovalk za krizo, ki se je že zgodila, je namreč nepotrebna izguba časa in energije.

Res pa je, da se razbijanje največjih in najbolj zvenečih imen wallstreetske bančne oligarhije sliši mnogo bolj privlačno in robinhoodovsko kot mukotrpni ukrepi za zajezitev vrtoglavega tehnološkega napredka finančne industrije, ki se je sprevrgel v hitrostno tekmo strojev. Nora tehnološka dirka in ne prevelike finančne institucije je namreč tista, ki trenutno predstavlja največjo grožnjo redu in stabilnosti na trgih ter posledično globalni ekonomiji.

Prvi človek Bank of America in mož z bogatimi izkušnjami v finančnem sektorju Brian Moynihan je pred dobrim letom dni v enem izmed intervjujev dejal, da v svoji dvajsetletni karieri še ni videl oddelka brez proračuna. Ne brez sredstev, ampak brez proračuna v smislu omejitev. Oddelek, o katerem je govoril Moynihan, je del bančnega behemota, ki ga vodi, in je samo lani porabil kar 400 milijonov dolarjev. Gre za oddelek za elektronsko varovanje oziroma varovanje pred vdori v računalniško omrežje (t. i. cybersecurity), ki v času digitalizacije finančnih trgov in njihovega poslovanja za velikane industrije postaja prioriteta številka 1. Varovanje velikih računalniških mrež in strežnikov je danes še kako kritično, saj britanska zavarovalnica Lloyd v eni od analiz, denimo, ugotavlja, da napadi na računalniška omrežja podjetja na letni ravni stanejo kar 400 milijard dolarjev.

To seveda ni presenetljivo, če vemo, da računalniško vodeno ali avtomatizirano trgovanje, ki se je pojavilo pred približno petindvajsetimi leti, danes predstavlja že dve tretjini dnevnega prometa z vrednostnimi papirji na ameriških borzah. Sprva zamišljeno kot orodje večje demokratizacije, transparentnosti in liberalizacije borznega trgovanja ter likvidnosti in stabilnosti trgov, računalniško vodeno trgovanje, predvsem po zaslugi spornih strategij trgovanja HFT, za finančne institucije trenutno predstavlja največjo ranljivost (računalniški napadi). Za trge pretnjo stabilnosti, saj kot kaže, te povečujejo njihovo eratičnost in volatilnost. Medtem ko drobljenje trgov z naraščajočima kompleksnostjo in nepreglednostjo tržnim nadzornikom (SEC) pri zaznavanju nepravilnosti povzroča hude preglavice.

Teoretično bi lahko večinoma avtomatizirane trge, kjer algoritmi prežijo na relevantne informacije in nanje v neverjetno majhnih odmerkih časa odgovarjajo s prodajo ali nakupom vrednostnih papirjev, iztirila že zgolj objava napačnih podatkov v naključnem sporočilu za javnost. Tega trenutno ne more predvideti, preprečiti in − če se to tudi zgodi − omejiti nihče.

A predvolilna tekma namesto vsebine potrebuje šov, kar je danes morda še bolj izraženo kot kdaj prej. Zato Sandersovi osebni napadi na izvršnega direktorja banke Goldman Sachs Lloyda Blankfeina delujejo enako bizarno, preprosto in prozorno kot Trumpova zagotovila, da bo bankirje in hedgerje oštel kot kandidate v svojem šovu Pripravnik. Toliko bolj, ker je nazadnje prav Blankfeinova banka, ki velja za strelovod srda kritikov kapitalizma, v enem izmed svojih nedavnih tržnih poročil osupnila z zaznamkom, da si je v trenutnih negotovih in nestanovitnih razmerah na eratičnih trgih treba postaviti »širša vprašanja o učinkovitosti kapitalizma«.

Razbijanje bank ali oštevanje njihovih šefov je zato pri spoprijemanju z ranljivostjo moderne finančne industrije, ki zato predstavlja resno grožnjo realnemu sektorju, približno tako smiselno, kot da bi se v lovu za podivjanim voznikom porscheja podali peš oziroma sploh ne.

Prijavi sovražni govor