Tiskane izdaje
»Ni šans, da bi odnehal. Spor je vsekakor spominjal na boj med Moby Dickom in kapitanom Ahabom,« je za časopis The Wall Street Journal povedal prijatelj Jayja Newmana. Vendar uglajeni 64-letni pravnik hedge sklada Elliott Management ob začetku sage z argentinskimi obveznicami, ki so njegovemu razvpitemu šefu Paulu Singerju po več kot desetletje trajajočem pravdnem postopku navrgle kar 2,4 milijarde dolarjev, seveda ni niti najmanj spominjal na obsesivno maščevalnega in nepovratno norega kapitana ladje Pequod. To je prišlo pozneje; z leti ubadanja s povsem nerazumnim in samodestruktivnim nasprotnikom − vlado argentinske predsednice Cristine Fernandez de Kirchner.
Kdor je namreč imel v življenju med drugim tudi to nesrečo, da se je kdaj zapletel v sodni spor, ve, da so to stvari, ki človeka spremenijo. Običajno v dno duše in večinoma ter ne glede na končni razplet ne na bolje. »Jay je postopek vodil trinajst let. Na trenutke ga je primer popolnoma vsrkal,« se je izjemnega vpliva, ki ga je imel primer Argentina na Newmana, spominjal njegov prijatelj.
Nekako tako kot nesrečni Ahab se je moral sredi februarja počutiti tudi gospod Newman, ko je zapuščal newyorško pisarno mediatorja, ki je jaro kačo pogajanj, prepirov, groženj, zmerjanj, obravnav ter daleč preveč gneva ter ran na želodcu nazadnje pripeljal k skorajšnjemu koncu. Špekulativna strategija veterana Wall Streeta, ki je kar nekaj argentinskih vlad nazaj na sekundarnih trgih kupil dolg te južnoameriške države, se je namreč z začetkom letošnjega leta naposled le obrestovala. Vendar je moral pravnik čutiti predvsem olajšanje, ne radost triumfa.
Tako noro drzne in za nameček še bogato obrestujoče se stave, kot je stava na v mnogih pogledih negotovo Argentino in njeno nepredvidljivo vodstvo zagotovo bila, so namreč nezaslišane tudi za hazarderske hedgerje. Pri tem ni niti najmanj nepomembno dejstvo, da sta Singer in njegov protege Newman k stvari pristopila z diametralno nasprotno strategijo od junakov filma Velika poteza, ki so se s prodajo na kratko postavili proti rasti ameriškega nepremičninskega trga. Ker so vedeli, da se ta že dolgo vzpenja zgolj na račun inercije oziroma psihološkega učinka in goljufije v zakulisju.
Tudi Argentina je bila že ob prehodu v 21. stoletje s svojim kronično nestabilnim gospodarstvom skrajno negotova naložba, a šele zmaga peronistične vlade Kirchnerjeve leta 2007 jo je preobrazila v popolnega lunatika. Zato je bila stava sklada Elliott, da gre z argentinskimi obveznicami »na dolgo«, tako kontraintuitivna, tako osupljiva, tako izčrpljujoča. Ali pač zgolj popolnoma nora. Kajti da v trenutku, ko se dolg države na robu bankrota prodaja za pičlih dvajset centov na dolar, ko torej razumen človek Buenos Airesu ne bi posodil niti centa, saj se zdi, da so razmere zrele le še za puč, staviš na izboljšanja stanja, hja, takrat potrebuješ jajca. In seveda tudi potrpljenja ter denarja za tožbe.
Newmanovo argentinsko stavo so zato mnogi ob vsakokratnem obratu − in teh je bilo neverjetno veliko − upravičeno razglasili za donkihotsko polomijo. In skoraj petnajst let so imeli prav. V trenutkih najhujših dvomov je šel Newman jahat konje. Vendar podpora njegovega šefa, ki sta ga divji hazard in kasnejši lov na zaslužek neskončno in obsesivno fascinirala, je ostala neomajna. Vsekakor frenetična predelava Moby Dicka.
Gospodarsko majave države, ki so običajna tarča tako imenovanih mrhovinarskih skladov, kakršen je Elliott, imajo za vlagatelje večinoma to slabost, da so njihovi oblastniki precej mejne osebnosti, ki nekako ne slavijo ravno po racionalnosti ali pripravljenosti na sklepanje kompromisov. Argentina s Kircherjevo na čelu od tega trenda prav gotovo ni odstopala, kvečjemu je bila v marsikaterem pogledu celo njegov pogon. Pa je konkurenca kar huda, saj so se na seznamu mrhovinarjev doslej znašli Kongo, Liberija, Vietnam, Panama ...
Epska saga z obveznicami južnoameriške velikanke je namreč zgodba zase zaradi predsedničinih prozornih poskusov, da izvedbo poslovne transakcije, kjer je pri najbolj osnovnih nalogah monetarne politike zatajila tudi njena vlada, poskuša na vsak način spolitizirati. Banalno zgodbo o neresnem vodenju finančne in gospodarske politike države, ki se je ujela v past nekonkurenčnosti, navezave nacionalne valute na tečaj ameriškega dolarja in najemanja neodplačljivih posojil, je diletantska levičarska vlada spretno, čeprav predvidljivo, prikazala v luči ideološkega spopada. Ameriški jastrebovski neoliberalni kapital je svoje kremplje neusmiljeno zasadil v kajpak miroljubno golobico suverene države; ali še bolje, v blaginjo njenih nič hudega slutečih državljanov. Napake pri upravljanju z državnimi financami je, podobno kot na evropskih tleh v Grčiji, zamenjal suspenz zveličanega razrednega boja našega časa. Nenadoma ni šlo več za odplačevanje dolgov, ampak za suverenost, svobodo, demokracijo, pravice in nacionalni ponos oziroma njihovo zanikanje. Za pravičniški upor proti povampirjenemu sistemu, skratka.
Seveda si skupina ameriških skladov z nadvse cinično strategijo nakupa dolga države v hudi krizi, izključno zavoljo lastne koristi, in ne morda empatičnih vzgibov, ni naredila dobre reklame. A treba je vedeti, da je takšna pač njihova vlagateljska strategija, ki je mimogrede in čeprav etično zavržna povsem zakonita. Na koncu dneva, ko se je polegel zanos populistične retorike o »ekonomskih morilcih«, ki je bes Argentincev zaradi padajočega življenjskega standarda od vlade (pre)usmerjal k zunanjemu sovražniku, je bilo to zadnje dejstvo ključni razlog, da se gospodarstvo države vrsto let nikakor ni moglo otresti okovov preteklih kriz. Neodplačevanje dolžniških obveznosti je namreč omejilo dostop države do mednarodnih obvezniških trgov.
Ignoriranje zahtev upnikov in njihovo demoniziranje pa je pri posadki kapitana Ahaba izzvalo številne povračilne ukrepe, ki so na trenutke poskrbeli za prav komične vložke. Tako je , denimo, Singerjevim odvetnikom leta 2012 uspelo prepričati sodnika, da odredi zaplembo neke argentinske vojaške ladje, ki je bila takrat zasidrana v ganskem pristanišču. Z 200 člani posadke vred. Leto zatem se je Kircherjeva odločila, da na uradne vladne obiske po svetu odslej leti s komercialnimi leti, saj je bila verjetnost, da ji sodišča pod pritiskom upornih upnikov zaplenijo vladno letalo, precejšna. Ko so leta 2009 pogovori med Elliottom in argentinsko vlado v Buenos Airesu znova propadli, je bil Newman prepričan, da ga bodo »vtaknili v temno celico«. Kompromis je bil ob takšnih zastavkih skorajda nemogoč.
A če je pat položaj Američane neskončno iritiral, je bila cena za malopridno ciničen poskus dviga ugleda vlade Kirchnerjeve in njenega popolnoma miskalkuliranega kovanja političnega kapitala za Argentince katastrofalna.
Njen decembra izvoljeni naslednik, liberalno usmerjeni Mauricio Marci, je donedavni gordijski vozel presekal v nekaj mesecih. Singer in avtor argentinske stave Newman sta s sklenitvijo menda dokončnega dogovora z Marcijem privolila v 25-odstotni popust svojega zahtevka. Kar je s poltretjo milijardo dolarjev še zmeraj skoraj petnajstkratnik njunega vložka. In kar je predvsem neprimerno manj kot dva milijona izgubljenih delovnih mest in okoli sto milijard dolarjev gospodarske škode, ki so jih Argentinci (pre)plačali za več kot desetletje trajajoči prepir o oslovi senci.
