Dobro jutro: Vrata: odprta, zaprta

Najprej zjutraj pred domačimi – na notranji in na zunanji strani je za to dovolj prostora in dovolj močne potrebe, da si vsak zase odgovori, kdo je, kam je namenjen, zakaj in po kaj nekam gre. Da se pripravi, kdaj in kako bo danes prišel nazaj pred ta ista vrata in s kakšnim uspehom, poslanstvom ali razpoloženjem jih bo zaprl za seboj.

Tako se bodo ves dan na dolgi poti pred vsakim odpirala in za njim zapirala vsemogoča vrata. Kakšna med njimi bodo morda ostala zaprta: zvonec ob njih bo gluh, kljuka kljub pritiskanju ne bo škrtnila z jezičkom ali pa se bo pred njimi ustavil in obrnil zaradi strahu, nepripravljenosti na vstop, premisleka v zadnjem hipu in spremembe že skovanega načrta. A večina se jih bo odprla. In potem tudi zaprla. Ena v zemeljske sobane, druga v delavnico težaškega dela pa tista velika in težka šolska, vmes pa še vrata avtobusa ali avta, potem mnoga uradniška, vrata na ministrstvo pa v kmečki hlev ali vinsko klet ... Človek ne pomisli velikokrat v življenju, koliko vrat odpre in zapre v enem samem dnevu.

Niso skozi zgodovino portalom, vhodom in vratom posvečali toliko pozornosti in iskali toliko oblik, toliko umetniških zamisli, okraskov, simbolnih podob na njih in ob njih, filigransko izpiljenih ali vehementno umetniško dovršenih kljuk samo zaradi lepšega videza. Odpiranje in zapiranje vrat je v resnici izredno simbolno dejanje. Kdove kje so nas na poti do današnjosti prepričali, da morajo vrata le dobro tesniti, se trdno zakleniti in po možnosti čim bolj zadržati vlomilce. Tako so nam mnoga ogolili le na njihovo nalogo, pomen in smisel vstopanja in izstopanja skoznje pa povsem zanemarili in pozabili. Če pa vseeno pred njimi postojimo z malo razmisleka, bo zadovoljstvo večje, ko se bo kljuka vdala. Mogoče je celo posebej oblikovana, pa tega do danes še nismo opazili.