Tiskane izdaje
V peklensko vročem juliju 2015 so jezni in nad Evropo in lastno oblastjo razočarani Grki na referendumu odločali, ali sprejmejo pogoje trojke v zameno za bail-out, 86 milijard vreden paket pomoči - in s tem ostanejo v evrodeželi, iz katere so jih prej nekateri podili. Spomnimo se debat o grexitu. Da, bilo je politično napeto, še posebej na atenskih ulicah, a na koncu je vendarle prevladal kompromis.
Prolog novodobne grške drame se je tedaj relativno mirno razpletel, evrsko območje je kljub godrnjanju nemškega finančnega ministra Schäubleja ostalo v polni sestavi, a vedelo se je da bodo čez leto, dve, spet na mizi nove usodne odločitve in s tem možni novi zapleti.
No, včeraj si je Grčija lahko še enkrat vsaj malo oddahnila. Le da je bila tokrat novica, da ji je evropski mehanizem stabilnosti ESM (deležnica v njem je tudi Slovenija) v tretji tranši odobril nezanemarljivih 8,5 milijarde evrov pomoči, pač povsem v senci zgodovinskega srečanja med Trumpom in Putinom, ulične vojne v Hamburgu in drugih aktualij. A Grčija je vsaj za zdaj na dobri poti, kar je v nedavnem intervju za Delo povedal tudi vplivni šef ESM Klaus Regling, nesojeni predsednik ECB in trden zagovornik nemških pogledov.
Časi se pač spreminjajo. Po porazu populistov v Franciji in še kje, ob varljivem zatišju pri begunski krizi in v razmerah gospodarske konjunkture v Evropi in pri nas je pač reševanje neke periferne države z evropskega juga vsaj začasno izrazito drugorazredna tema. In posledično se ta čas tudi o možnem razpadu evra in EU govori in piše bistveno manj kot leto ali dve nazaj.
Grčija je pred osmimi leti zabredla v krizo predvsem po »zaslugi« ravnanja svoje politične in ekonomske elite, slabega upravljanja države, nabuhlega javnega sektorja in naložb, financiranih s poceni tujimi posojili, »počilo« pa je, ko je evropski statistični urad razkril, kako je frizirala podatke o svojem javnem dolgu, da bi sploh lahko vstopila v evro in s tem dobila poceni posojila.
Nato je v Atenah v jeku postlehmanovske finančne krize leta 2010 nastopila zloglasna trojka (evropska komisija, ECB, IMF) z rigoroznimi varčevalnimi ukrepi, »reševanje« Grčije pa je bilo vsaj na začetku videti predvsem kot reševanje velikih nemških, francoskih in drugih zahodnih bank, ki so se v evforičnih letih pred padcem Lehmana zaplezale s podeljevanjem večmilijardnih ugodnih posojil grški državi in drugim tamkajšnjim dolžnikom.
Če gremo po vrsti: Deutsche Bank, Commerzbank, Societe Generale, Credit Agricole BNP Paribas in druge evropske bančne velikanke bi z grškim bankrotom izgubile veliko milijard evrov. Pa jih niso niso, ker so (bile) pač too big to fail, prevelike, da bi lahko propadle. Pravzaprav so še zdaj v evropskem okviru prevelike, da bi sploh smele biti resno ogrožene. To pa kaže na dvojna merila in velik moralni hazard, s katerimi so se evropske inštitucije po padcu Lehmana lotevale bančnih kriz.
A moralni hazard se tu seveda ne konča. Grški državi je pri prikrajanju bilanc, s katerimi je poprej očarala upnike, pomagala še ena velika banka, ameriška Goldman Sachs, kjer je prav tedaj, po naključju ali ne, kot podpredsednik služboval sam zdajšnji predsednik ECB Mario Draghi. Mož se je sicer kasneje izgovoril, da za Goldmanovo pomoč pri prikrajanje grške državne statistike ni vedel, ker da je delal samo s privatnimi klienti.
A da bo mera polna, se je pri »manipulatorskem« Goldmanu Sachsu po odhodu iz Bruslja zaposlil še sam Jose Manuel Barroso, ki je prej kot predsednik evropske komisije in eden od stebrov trojke z »reševalnimi« ukrepi uničeval življenjski standard Grkov.
Evropska komisija je tako s »pomočjo« Grčiji v bistvu predvsem prednostno sanirala banke iz najbolj bogatih držav Evrope, breme te sanacije pa je preko posojil veliki grešnici in padli dolžnici Grčiji v končni inštanci prevalila tudi na nas, davkoplačevalce iz evrskih držav.
Pri tem je Slovenija nadvse pridno sodelovala. V spominu nam ostaja izjava našega tedanjega finančnega ministra Križaniča, ki je poznavalsko napovedoval, da bo Slovenija s posojilom Helenski republiki celo mastno zaslužila. No, dejstvo je, da bi v primeru črnega scenarija na pleča slovenskih davkoplačevalcev padlo vsaj 1,2 milijarde evrov bremena, kar je tri odstotke BDP - največ med vsemi evrskimi državami.
Slovenija je bila vedno vestna dolžnica in disciplinirana, ko je bila prisiljena prevzemati tudi dolgove drugih, pa naj gre za jugoslovansko sukcesijo ali pa pomoč evrskim kolegicam v stiski. Vedno smo bili zraven, nikoli nismo samo jamrali, če parafraziramo premierja. Nismo bili ignorantski kot Hrvaška, ki se praviloma požvižga na vse nasledstvene dogovore ali pa kot Slovaška, ki je pred leti odrekla pomoč Grčiji. Res pa Slovake, ki so takoj po prevzemu evra - nič krivi in dolžni - padli v grško godljo, še lahko do neke mere razumemo.
In morda je prav zdaj čas, da bi vse te naše zasluge in disciplinirano držo končno nekako valorizirali. Majhna država kot smo, pač ne more živeti samo od načelnosti in poslušnosti. Priložnost je na mizi, Slovenija se po vladni politični ustavitvi privatizacije NLB zdaj pogaja z evropsko komisijo o rahljanju zavez, ki bi lahko v končni inštanci pripeljale do prisilne razprodaje balkanske mreže NLB in skrčenja banke v podalpsko hranilnico.
Naša stran ne razkriva, ali ima v rokah kakšne posebne adute, s katerimi bi ministrica za finance Mateja Vraničar Erman lahko prepričala pregovorno trmasto in odločno evropsko komisarko za konkurenčnost Margrethe Vestagher v kompromisno rešitev za NLB.
Politična ustavitev privatizacije NLB, ki jo Cerarjeva vlada zdaj pelje v nejasno smer, je seveda slaba popotnica za banko, Slovenijo in naše javne finance. Zato bi bilo zdaj priporočljivo, da bi znali vnovčiti vsaj argumente, da smo svoje banke reševali sami, zgolj z denarjem svojih davkoplačevalcev in povsem brez tuje pomoči. In da smo ob tem kot država prevzeli še relativno največje breme, ko je evrska skupina reševala naložbene zablode »svojih« bank v Grčiji.
Prav slednje bi lahko bil eden od pomembnih, zagotovo pa ne tudi zadostnih slovenskih »političnih« argumentov pri nedvomno »političnih« pogajanjih z Brusljem o prihodnji usodi in zavezah NLB.
