Tiskane izdaje
Zaradi zmagoslavne misije Nova obzorja lahko vidimo prve posnetke mračnega hladnega in malega planeta Plutona, ki je v mitologiji in astrologiji »kriv« za večje, temačnejše stvari. V Cernu so fiziki odkrili obstoj izmuzljivih delcev pentakvarkov. Po obsežnih podatkih in izračunih ameriške vesoljske agencija Nasa bodo življenje na našem planetu ob koncu tega stoletja zaznamovale višje temperature in več suš. Črna različica scenarija je, da bodo visoke temperature povzročile množično izginotje številnih rastlinskih in živalskih vrst, dramatičen dvig morske gladine, obsežne suše in izginjanje gozdov.
O tem smo brali v romanih. To smo že videli na filmu. Costnerjev flop Podvodni svet, nazadnje Millerjev četrti Pobesneli Max: Cesta besa.
Vse, o čemer smo sanjarili, vse, česar smo se bali, vse, kar smo gledali in se nam je zdelo nemogoče, je zdaj tukaj in tako zares, da bi najraje videli, da ne bi bilo.
Jasno je, da razvoja znanosti ni mogoče ustaviti. Še bolj jasno je, da bi nas konservativna drža še vedno držala v srednjem veku. Toda, kdo ve, kje vse smo že bili, pa smo potem padli tisočletja nazaj.
Tri egiptovska kraljestva v obdobju več kot šest tisoč let, z vmesnimi temnimi polji, ki ostajajo nepojasnjena, neraziskana. Legende o civilizacijah, ki so prekosile same sebe, posegle predaleč in propadle, izginile brez sledi, so lastne vsem kulturam, v vseh obdobjih. Vesoljni potop, Babilonski stolp ..., če si sposodimo samo mite Stare zaveze, ki nam je pač kulturno najbližje. Veliko očiščenje, ko naj bi človeštvo zašlo predaleč, pregloboko v eno smer, ko naj bi prebilo tridimenzionalni svet in vstopilo v polje prepovedanega.
To samo govori o tem, da je vse, kar sanjamo, vse, kar ustvarjamo, vse, kar se poraja v naši domišljiji, najbrž nekoč nekje že bilo. Ali bo. Ali je.
Spomnim se, kako mi je doktor matematičnih znanosti Dragan Marušič med intervjujem pred mnogimi leti poskušal razložiti, kaj je bijektivna korespondenca, ko ena točka zunaj kroga odgovarja točno določeni točki znotraj kroga. Torej se svet tam zunaj projicira v nas same. In obratno. Vse, kar je v nas, je samo projekcija zunanjega sveta.
Najhujše katastrofe človeštva smo dolga leta gledali v holivudskih filmih, dokler nas niso presenetile v živo, je rekel prof. umetnostne zgodovine Mitchell. Čeprav je o tem pisal tudi Marcel Štefančič Jr. Vključno z enajstim septembrom. Zdaj nas čaka še Jurski park v živo. Če ga ni priklical prvi, ga bo priklical drugi del.
Scottovega Iztrebljevalca sem doživela že v Tokiu. Orwellova Živalska farma je tukaj, zelo blizu, Huxleyjev Krasni novi svet se bere kot sodobni roman; Houellebecqova projekcija otoka prihodnosti, kjer bodo živele samo ženske s svojimi malimi psički, ali Deklina zgodba Margaret Atwood, Matrica z vsemi Alieni vred ... Vse se dogaja tukaj in zdaj.
Če je kaj res fascinantnega, je to človeška domišljija. S kloniranjem človeka se tako odpira polje neskončne manipulacije. Sploh ker vemo, da je znanost v rokah politično-ekonomske elite in ta v rokah lutkarjev. Kdo so lutkarji, ne ve niti elita, najbrž. Nešteto možnosti za nove fantastične scenarije.
Jasno, da si ne upam razpravljati o kloniranju, rada bi končno prebrala tehten članek, ki bi argumentiral razloge za ali proti. Samo zato, da bom vedela malo več. A bojim se, da nihče ne ve. Umetnost ubesedi, ujame tista manjkajoča polja, ob katerih znanost pade na kolena, le da ji v eri diktata empirije ne verjamemo več. Pa čeprav se največje literarne utopije devetnajstega stoletja trenutno odvijajo pred našimi očmi.
»Znanost je prešibka, da bi lahko do popolnosti pojasnila dogodek, ki ga hoče raziskati, in vendar premočna, da ne bi pri tem razvila orodja za obravnavo nekega drugega problema, dogodka,« je rekel dr. Marušič. To pomeni, da lahko ustvarimo človeka, a nimamo pojma, kaj to prinaša. To niso jekleni ptiči, s katerimi letimo po nebu, niso kompleksne umetne inteligence, to ni korak na Luno. Rojevamo nekaj nedoumljivega, pa čeprav namd preročišča v Delfih dalje še ni uspelo raziskati večne uganke človeštva, spoznati samega sebe.
In vendar velja, da naj bi bila znanost skozi zgodovino progresivna. Res? Vsak korak naprej, prestop čez rubikon, na neki točki pomeni korak nazaj v drugi točki. Ne vemo, ali s paradižnikom ne jemo tudi nekaj podgane, ne vemo, kaj z našimi možgani počne naš mobi ali računalnik. Bumerang bo usekal čez desetletja, ko bo »ostarela« računalniška generacija, če sploh bo.
Nič čudnega, da mi je prišel pod roke citat Henryja Millerja, ki se je že takrat, v tridesetih letih, zdel kot krik obupanca ali krik vizionarja, ki sluti, kam drvimo. »Nočem napredovati, nazadovati hočem; nazaj hočem, da bi bil vsak dan bolj neumen, tako kot rastline in živali. Rad bi se znebil, enkrat za vselej vseh vplivov pettisočih let zgodovine, bogov, religij, knjig, velikih mož ...« Nazaj, ko so naši možgani razmišljali tako, da smo lahko rekli, da razmišljamo z lastno glavo, ko se zdi, da ni bilo avtopilota, ko ni bilo informacijskih cunamijev in manipulacij, odvisnosti, ki se jih zavemo, ko je že prepozno, ko smo že nepovratno pripeti na mrežo. Govorim o družabnih omrežjih, o drugem obrazu spleta, svetu podzemlja, the Nether, kot ga imenuje dramatičarka Jenifer...
Naši možgani, rožnati želatinasti organ, ki spominja na polovico oreha, so težki malo manj kot kilogram in sestavljeni iz najbolj kompleksne snovi, ki smo jo odkrili v vesolju, piše kolegica Irena v Magiji za realiste. In možgani so tako popoln stroj kot magija. Vsaka celica je tako zapletena kot mesto in vsaka vsebuje celoten človekov genom. Vsak nevron v možganih ima okoli deset tisoč povezav s sosedi, in ker jih je na milijarde, je v vsakem kubičnem centimetru možganskega tkiva toliko povezav, kot je zvezd v naši galaksiji.
Zdi se čarobno in magično. V naših možganih je zapisano vse, naša preteklost, evolucija, naša prihodnost, najbrž je tu odgovor. Zakaj smo dolgo gledali in brali o tovarnah klonov, morda zato, ker nočemo vedeti, da so že dolgo tam nekje. Da sta Matrica in Ne zapusti me nikdar Kazua Ishigure sedanjost, in ne znanstvena fantastika. Tukaj smo. Potrebujemo svoj klon kot servis za notranje organe. Če bolehaš za neozdravljivo boleznijo, zgrabiš za vsako ponujeno vrv. Kdo bo posoda z organi, kaj bo pri tem rekla njena ali njegova duša, nas pri tem seveda ne zanima. Človeško življenje je vendar dragoceno. Tako dragoceno, da egoistično ustvariš novo življenje, da bi ohranjal svoje. In sužnjelastniški red se pri tem zdi idilična pravljica. Zdrava oseba, z lastno voljo, z lastno osebnostjo bo na razpolago, da ji vsake toliko odrežemo kos jeter, ledvic. Never let me go.
In vendar je to nekaj, kar ustvarjalce, filozofe in mislece vznemirja že stoletja. Opazovati, kako se razvija tvoja genska kopija, v kaj jo lahko spremeniš. Zgodba, ki jo z otroki hote ali nehote ponavljajo nekateri starši. Vzgajanje malih genijev. Malih deloholikov, malih virtuozov na klavirju in mini lepotnih princes. Vzgajanje samega sebe v svoj alter ego.
Prihaja obdobje, ko bomo lahko živeli tisto, kar smo gledali. A to nikakor ni isto, mi je v intervjuju rekel belgijski psihiater Paul Verhaeghe: Nekaj drugega je gledati fantastično zgodbo na zaslonu kot jo živeti zares. Zato imamo umetnost. Zato imamo fantazme. Dvojno Veronikino življenje. Ena v Parizu, druga v Krakovu. Samo hip, stik z »božanskim«, ko ena prestopi rubikon, jo užitek posrka vase, doseže nemogoče in umre.
In spet gre za tisto »večno Željo«, ki si pravzaprav želi, da ne bi bila nikoli izpolnjena. Če bi bila, smo mrtvi. V antični Grčiji so imeli mehanizme, zakone, ki so jih varovali pred lastnimi željami. Zgodovina je pokazala, da se sami ne znamo.
