Tiskane izdaje
»Jaz sem notranja minitrica. Ste začudeni? Ste mogoče pričakovali moškega?«
Takšnega nagovora je deležen danski otočan, ko na otoku, na katerem biva in ki leži tako rekoč sredi ničesar, pristane ministrica. Ona. Ženska. Seveda, ostane brez besed, jaz pa brez sape. Film, iz katerega je prizor, je namreč posnet leta 1962, njegova vsebina pa bi lahko bila materija za kateregakoli njegovega sodobnika.
Kozel v raju. Film se je v Ljubljani sicer predvajal v duhu obeležitve nekega drugega dogodka, ki ni neposredno povezan z načeli enakosti med spoloma. Gre za spominjanje na obratovanje Kina Sloga, ki ga enkrat na leto priredijo v Kinodvoru. Ne, ne gre za to, kot je uvodničarka večera dejala, da bi se vsi skupaj zbrali pred filmskim platnom namesto doma pred računalnikom ali »odklenjenim« televizijskim programom. Gre za poklon erotični kinematografiji. In Kozel v raju je tisti film, za katerega so se trudili zadnja tri leta, da so ga spet pripeljali v Ljubljano po letih 1966 in 1967, ko si ga je ogledalo za tedanje razmere neverjetnih več kot 56.000 ljudi. Prehitel ga je le muzikal Moje pesmi, moje sanje. Hit. Komedija. Klasika. Pornič? No, ja. Enkrat pokaže obe, enkrat pa eno − dojko. Je pa to seveda v svojih namigovanjih in vsem tistem, kar je neprikazano, a vendar še kako dobro vidno.
Na mirnem otočku Trangø imajo namreč kokoši, ki nesejo prav posebna jajca. Prebodena na ritki in na vrhu ter surova zaužita dajejo moškim spolno potenco neizmernih razsežnosti, ki se ji ženske ne morejo upreti. In stari »kozel«, ki sliši na ime Thor Kozel, ta dar s pridom uživa. Ko poje jajca, si v bližnjem skednju ali travniku poišče udoben kotiček ter − zatuli. Dokler ga ena izmed docela vznemirjenih žensk ne najde. Druge pa − več sreče prihodnjič.
To subtilno in na prvi pogled popolnoma banalno erotično okolje je ogrodje zgodbe, na katero so pripete številne vzporednice iz današnjega življenja. Pa tudi tedanjega, a ne le danskega, temveč povsem jugoslovanskega.
Otočani so pred volitvami, na katerih se za oblast potegujejo, danes bi rekli, neoliberalci in predstavniki etabliranih gospodarskih političnih struktur, pa tisti drugi, ki veliko razmišljajo in idealizirajo svet, v katerem si želijo blaginjo in srečo za vse. »Zdaj je tako, da imaš ti tri jajca, on pa eno. Ko bomo na oblasti, bo vsak imel dve jajci in vsi bomo zadovoljni,« je, denimo, eno izmed načel »prijateljev blaženosti«, ki jih vodi Thorov sin.
Oblasti ne obvladuje, zato mu v predvolilnem nagovoru izpod nadzora in pod vplivom jajčnega zanosa uide zamisel o odcepitvi od matične Danske, ki jih samo molze in od katere pravzaprav nimajo nič.
In bitka za oblast se začne. Med otočani. Ter med otokom in celino. V njenem gledanju sem se morala neprestano opominjati, da film ni bil posnet v zadnjih nekaj letih, temveč leta 1962. Zahteva po neodvisnosti, vzpostavitev lastne valute in vojske, antagonizmi med kapitalizmom in socializmom. No, pa tudi predsednik vlade, ki (žal) še danes lahko pooseblja klasično figuro politika. Namrgodenega, nezadovoljnega, samemu sebi zadostnega, popolnoma odtujenega od realnega sveta, ko niti ne pozna skritih kotičkov ozemlja, ki mu vlada. Dobesedno; in preneseno. On pa se v svoji razkošni pisarni igračka − s plastičnimi prašički v ogradah. Dobesedno; in preseneno.
Neverjetno je, kako so v filmu zastopane številne resnice življenja in politike, ki veljajo še danes. In za nameček so po petelinji aferi v predstavi Vojna in mir aktualne celo kokoši, saj so vse pobarvane modro ...
Lahko bi torej film bil klasika. Ali pa tudi je, le da zanj z izjemo tistih, ki so ga videli pred desetletji, ko se je predvajal v Sloveniji, ne vemo. In zato je tako dragoceno njegovo sporočilo. Še več njih, torej! In še bolj glasnih.
Zakaj? Za introspekcijo, kako nebogljeno na določenih področjih stopicljamo na mestu. In za to, da bi nam s tem uvidom uspelo stopiti s plošče, ki se z nami vred vrti okoli vedno iste osi − materialne in statusne grabežljivosti. Da ne bomo čez naslednjih nekaj deset let še vedno vsi kozli. Pa ne tisti, ki jim jajca dobro denejo. Temveč tisti − ta pravi.
