Za koga me ima?

Človeka je treba brati tudi med vrsticami in za zdaj butasti amazoni in youtubi ter drugi radovedneži tega ne znajo.

Objavljeno
25. februar 2016 14.53
Jela Krečič
Jela Krečič

Pravijo, da smo pod stalnim nadzorom, da naša življenja vse bolj potekajo na raznih digitalnih platformah, kjer puščajo sledi. Pravijo, da noben udarec po tipkovnici ne gre v nič, da razni računalniški programi zvesto beležijo vsak gib, ki ga napravimo na spletu, potem pa ta gib tudi skrbno shranijo. Vse, kar naredimo, je izsledljivo, in če smo za kakšno od svetovnih obveščevalnih agencij zanimivi zaradi barve kože, političnih aktivnosti ali brade, lahko na podlagi našega spletnega obnašanja hitro zgradijo naš osebnostni ali kriminalni profil.

A tudi če nismo dovolj zanimivi za vohune, smo nepogrešljivi za raznorazna podjetja, ki plačujejo mastne denarje za to, da se dokopljejo do podatkov o naših uporabniških, torej potrošniških navadah. Tako so zabeležene naše glasbene preference na youtubu, amazon se zanima za naše literarne ljubljence … Pa tudi sicer naj bi osebni računalnik zelo dobro vedel, kakšne filme rad gleda njegov uporabnik, kakšna vrsta TV-serij ga privlači in celo kakšne čevlje si utegne kupiti za prihajajočo pomlad. Občasno lahko deducira, kakšne prehranjevalne navade ima dotični človek na podlagi njegovega neutrudnega preverjanja kuharskih receptov na spletu.

Še starši ne poznajo svojega otroka tako dobro kot njegov računalnik ali kakšna druga sorodna napravica. Verjetno ni bolj intimnega razmerja kot to, ki ga ima posameznik s tem dozdevno nemislečim in nečutečim aparatom.

A zgodi se, da človeka njegov računalnik, naj bo še tako skrben pri beleženju vsake poteze svojega uporabnika, razočara. Kako naj si nekdo, ki je skregan z mrazom in zimo, razloži, da nenadoma začne dobivati ponudbe za ugodne izlete na razne smučarske destinacije od Oberegna in Passa Tonala do rodne Kranjske gore? In po tem, ko se na nobeno od akcij ne odzove, dobi novo sporočilo, da je v Franciji zapadlo 180 centimetrov snega – kot da je to tista zadnja spodbuda, ki mu je manjkala, da se požene po snežnih strminah. Kaj naj si človek misli, ko mu njegov youtube na lestvico dozdevno priljubljenih pesmi umesti Richarda Marxa ali pa, še huje, One Direction? Kako si je kdo drznil pomisliti, da je to naš glasbeni okus? Kakšno popačeno sliko si je program ali algoritem ustvaril o svojem uporabniku! Zakaj proizvaja takšne nesramne insinuacije?

Če k temu dodamo še amazonove namige, katere knjige naj bi nam ustrezale, lahko zapademo v resno eksistencialno krizo ali vsaj v krizo identitete. Kdo sploh sem, če mi pripisujejo, da me zanima nova biografija Kate Hudson ali pa priročnik z naslovom Jej mastno in shujšaj! Kot da bi računalnik zanalašč spregledal vse zanimanje za krimiče, filmsko teorijo in sodobno umetnost.

Občutek je, da algoritmi v resnici ne morejo priti na sled temu, kaj smo, saj ne morejo všteti elementa presenečenja, ki ga človek redno uprizarja sam sebi. Morda algoritem ne more izračunati, kdaj nas bo prešinila neka misel ali nenavadna ideja in zakaj smo v nekem trenutku ustavili svojo najljubšo pesem ali so ogledali čisto neumen youtube posnetek. Morda so računalnik oziroma njegove aplikacije za vohunjenje res le slab partner, ki površno beleži našo vsako izbiro, a se ne posveti celotnemu zglobu okoliščin in vzgibov, ki so pripeljali do določenega ukaza. Človeka je treba brati tudi med vrsticami in za zdaj butasti amazoni in youtubi ter drugi radovedneži tega ne znajo.

Toda obstaja tudi druga možnost, da je namreč človek sam sebi največja uganka, da sam pri sebi ne ve, kdo je in kaj hoče. Morda imamo o sebi določene predstave, ki niso nič bolj zanesljive kot podoba, ki nam jo o nas slika naš računalnik. Morda v resnici vendarle ljubimo Roxette in knjige, kot je Roditi otroka svojemu šefu. Seveda ne gre za to, da bi imel gospod računalnik neki globlji in boljši vpogled v našo osebnost. Bolj gre za psihoanalitsko lekcijo, da se moramo soočiti s tem, da je resnica o nas tam, kjer je nočemo videti, v stvareh, v katerih se nikakor nismo pripravljeni prepoznati. Resnica ni v našem egu in narcistični samopodobi, ampak v najbolj tujih in najbolj nezavednih navadah. Tako bi si morda moral človek enkrat priznati, da je novozapadli sneg v Franciji najboljša novica, kar jih je kdaj dobil.