Tiskane izdaje
Ko vodja opozicije predsednikom države, vlade in parlamenta piše pismo in zahteva renons, ker da mu je bil mandat odvzet nezakonito, pribijemo, da se v resnih demokracijah kaj takšnega ne bi nikoli zgodilo. In ko se že tako polževa prodaja državnega telekoma (kot kaže) dokončno sfiži na najbolj cagav način, nam je večinoma kar malo nerodno, čeprav v resnici nismo imeli nič pri tem.
A v resnici so stvari drugačne.
Tako kot v večini šal iz časov, ko je bila neuvrščenost še v modi, tudi v starem jugoslovanskem vicu o tekmi za pristanek na Luni nastopajo Rusi in Američani. In ker je v njih dovoljeno vse, so v tem konkretnem vicu na Luni prvi pristali Rusi, ter jo, da bi pokazali svojo premoč, pobarvali rdeče. Komplet. Od severnega do južnega pola. No, za Rusi so na Luni pristali še Američani in z belo barvo zgolj dodali napis: Coca Cola.
Hladnovojne lunarne zgodbe so te dni nepričakovano dobile nov pospešek, in če se vam zdi, da je svet okoli vas vedno bolj podoben svetu, o katerem so vam ob tabornem ognju pripovedovali vaši starši, ali pa se vam (če ste dovolj stari) zdi, da ste ta film enkrat že gledali, potem imate nemara prav.
Konkretno, tiskovni predstavnik ruskega zveznega tožilstva Vladimir Markin je oni dan v kolumni za časnik Izvestija zapisal, da ga skrbijo ameriški poleti na Luno. Brez skrbi, nas takoj pomiri vrli glavni piarovec ruskih tožilcev, ne gre za to, da bi Rusija dvomila o resničnosti posnetkov ameriških pristankov na Luni, gre za nekaj popolnoma drugega.
Markina ponoči pokonci drži usoda nekaj sto kilogramov luninega kamenja, ki so ga Ameri prinesli z našega naravnega satelita in o katerem trdi, da se ne ve, kje je, in da se s skupno znanstveno in kulturno dediščino tako pač ne dela. Kar načeloma drži, a celotna teza se, kot kaže, opira na štiri leta staro poročilo ameriške vesoljske agencije, v katerem piše, da je Nasa v 45 letih od prvega pristanka na Luni tako ali drugače izgubila okoli 500 vzorcev lunarnih kamnin.
Glede na to, da imajo Američani vsega skupaj nekaj čez 26.000 vzorcev astrokamenja, velike škode ni, gre bolj za princip. A ukvarjanje z neko obskurno podrobnostjo na (skoraj) najvišji ravni, da bi se zmanjšal pomen resnično problematičnih potez, očitno le ni slovenska posebnost.
Namreč, medtem ko se piarovec ruskega tožilstva ukvarja z ameriškimi pristanki na Luni in to izpelje v sklep, da so protikorupcijske preiskave v mednarodni nogometni zvezi FIFA pravzaprav protiruske, je njegov predsednik Putin sporočil, da bo arzenal jedrskih raket dopolnil s štiridesetimi novimi igračkami, ki jim do živega ne bo prišla nobena protiraketna obramba ( ).
Pri tem seveda ne gre spregledati tudi dejstva, da je Markin sploh omenil pristanke na Luni. Čeprav pravi, da ti niso sporni, je že samo z njihovo omembo dal vedeti, da lahko postanejo sporni, če se bo Kremlju to zazdelo primerno. Čeprav je jasno, da so posnetki resnični. Ker jih leta 1969 ni bilo mogoče potvoriti. Misel na jedrsko silo, ki si daje opravka s teorijami zarote, pa ni najbolj pomirjujoča.
Ko smo že pri jedrskih silah, tudi Indija je te dni dobila svoj #wtf moment. Konkretno, letalski prevoznik Air India, prav tisti, ki naj bi Sloveniji dal njeno prvo čezoceansko progo, (ker smo posebni, kenede?), se te dni otepa precej bizarnih obtožb o tem, da naj bi na letu London−Delhi eden od potnikov v obroku dobil − kuščarja. Aviotvrtka seveda vse skupaj zanika in dodaja, da niso prejeli nobene pritožbe, vse skupaj pa naj bi bilo povezano tudi z dejstvom, da se družba utaplja v dolgovih.
Vprašanje, kako naj bi takšna družba kupila našega šepajočega letalskega prevoznika, je seveda odveč. V Blatnem dolu državnih firm ne znamo prodati niti tistim, ki imajo denar, kaj šele da bi se šli kakšne bolj fantastične operacije.
In tako je razočaranje popolno. Ne samo da v podalpju nismo kdove kako posebni, marsikje nas posekajo tudi v bedastočah.
**
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika in novinarja, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
