Začimbe brez prevoda

O problemu, da je na naših policah vse več izdelkov, ki nimajo ustreznih prevodov, še slabše, sploh jih nimajo.

Objavljeno
05. maj 2015 16.05
Silva Čeh, gospodarstvo
Silva Čeh, gospodarstvo

Zdaj je čas, ko iščemo sadike, začimbnice, da jih posadimo: če ni gredice, pa vsaj v lončke ali kakšne druge iznajdljive patente, ki nam lahko vrtiček pričarajo tudi v majhnem prostoru ali celo kuhinji. A problem nastopi še pred vrtičkom, namreč že v trgovini, ko se nam pogledi ustavljajo ob skoraj nepreglednih policah raznih žajbljev, met, melis, bazilik, šatrajev in vseh drugih rastlinic, za katere prvič slišimo. Zakaj? Zato, ker so − v velikih trgovinah njihovi življenjepisi, izvori, družinska porekla, vrste, podvrste, lega, ki jim najbolj ustreza, da ne rečem strankarska pripadnost − zapisani v jeziku države izvoznice ali lastnice trgovine. Torej v jeziku države, kjer so jih posejali, kjer so zrasli, kjer so se nalezli vseh dobrih lastnosti, njihove neverjetne energije, a tudi navadne plesni in zarodkov zoprnih polžev. A praviloma ni tako, ker je namreč vse v teh velikih trgovinah s temi neskončnimi policami te začimbno/solatne ponudbe praviloma zapisano v nemščini, morda kdaj tudi tudi angleščini.

Nisem še naletela, vsaj letos ne, na nizozemščino, ko bi bil torej kakšen lep, rasni tulipan nizozemsko jezikovno zapakiran. Ali pa kakšna prelestna vrtnica ovita v španščino, čudoviti gorski osat v škotščino. Ampak vse to bi lahko razumeli kot neko dodano vrednost, ki bi spremljala osnovni prevod. Če bi na primer provansalske začimbice spremljala francoščina, bi si seveda lahko v mislih lizali priste po kakšni francoski kuharski delikatesi ... A to so moje fantazije.

Kakorkoli: če se rastlinice in začimbice in tako dalje prodajajo v trgovinah v Sloveniji, ne razumem, zakaj nimajo tudi ustreznih, vsaj minimalnih prevodov v slovenščino. Zakaj bi morali trenirati in utrjevati znanje jezikov pri nakupovanju takšnih artiklov? Seveda tudi drugih, kjer pozabijo nalepiti prevode. A teh mnogih drugih situacij, ko uvozniki in trgovci pozabijo izdelke opremiti s prevodi, se v tem trenutku sploh nočem spomniti. Še manj tiste pošvedrane slovenščine, ki si jo pogosto privoščijo in pri tem mislijo, da je to njihov jezikovni nadstandard.

Morda pretiravam ampak, moj vtis je, da je te pozabe − te odsotne ustrezne etikete v slovenščini − na uvoženih izdelkih vedno več. In to bi nas pravzaprav moralo skrbeti. Kajti, če nas ne skrbi, se nam lahko nekega dne mimogrede zgodi, da bomo, izgubljeni v lastnih prevodih, spraševali trgovke in trgovce, kakšna nesmrtna rastlina je ta, ki divje binglja med baziliko in pehtranom, kakšna dunajska endivija raste vse leto, kakšen je ta korenček, ki ostane svež ves teden, in potem presenečeno ugotavljali, da nam ti odgovarjajo, recimo, v jeziku lastnika te trgovine.

Ker se je tako odločil lastnik; torej podobno kot v portoroških hotelih, ki so jih kupili sosedje Hrvati in se menda tam govori hrvaško, a verjetno to ni ravno osamljeni primer.

Morda so strahovi in bojazni, da bo v podjetjih, ki jih pri nas v zadnjem času kupujejo kot za šalo, zavladal jezik prevzemnikov, preveliki. A za vsak primer je treba biti na preži: danes so na vrsti nedolžne bazilike, jutri bodo že ostri čiliji, na koncu pa vse.