»Zadnji dom mnogih, ki zapirajo veke«

V Hiši hospic delajo ljudje, ki jih ni strah smrti. Tja pridejo tudi ljudje, ki jih je strah, a se poslovijo pomirjeni.

Objavljeno
12. maj 2015 17.50
Vesna Milek, Sobotna priloga
Vesna Milek, Sobotna priloga

Poklicala sem ga za intervju. Ni mi bilo lahko, nisem hotela, da bi mislil, da hočem povampiriti njegovo bolečino; samo poslušala sem namig njegovih najbližjih prijateljev in prijateljic, ki so rekli, da je pripravljen, da govori. Da si celo želi, da bi določene stvari povedal javno.

Kje si? sem rekla, ko sem slišala miren, ampak drugačen glas, kot sem ga bila vajena. V hospicu sem. Zaprlo mi je sapo. Nisem vedela. Tukaj smo torej, sem pomislila. Kaj naj rečem človeku.

Kako to, Zoran, sem rekla. A to pomeni, da si se vdal? Odvisno, kako temu praviš, je rekel mehko. Morda sem se samo sprijaznil s tem, da grem. Ni me strah, zato lahko to rečem.

Mene je bilo, težko sem dihala.

Bil je deževen aprilski dan, predzadnji aprilski dan za Zorana Garevskega.

Prvič grem v Hišo hospica. Hišo, ki je namenjena tistim, ki se poslavljajo od življenja. V taksiju me je napadlo nekaj nejasnega, kot panika. Ravno dovolj mi je bil blizu, da se nisem mogla obvladati, in ravno dovolj daleč, da si nisem smela privoščiti solz. Ne jaz, ne pred njegovimi prijatelji, ne pred njegovo mamo. Takrat sem poklicala Manco Košir. Če kdo, ona, prostovoljka, ki je za hospic sedem let delala z umirajočimi, ve, kako je tam. - Ne vem, kako naj to speljem, ne morem, preveč mi je hudo ... - Hudo, zakaj? Ta pogovor bo zate najlepše darilo, zapomni si, je rekla. Zdelo se mi je preveč vzvišeno, celo preveč ezoterično. Kakšno darilo, o čem govorimo. Ko sem izstopila iz taksija, sem ga zagledala na dvorišču, obkroženega z Natašo Peršuh in Alenko More, sedel je na vozičku, oblečen v črno, z nezmotljivim občutkom za lepo; ovit v črn šal. Njegov obraz je sijal od nekakšne miline, njegove oči so se lesketale, bilo so videti svetlejše, skoraj turkizne barve, ­presvetljene. Od bolečin, od sredstev bolečin in predvsem od miru.

Jaz sem se sprijaznil s tem, da je moja bolezen smrtonosna, veš, mi je rekel mirno, skoraj nežno.

Kdaj?

Že na začetku. Zelo hitro sem ugotovil, da sem pripravljen oditi. Da je bilo moje življenje tako intenzivno in lepo, da sem doživel veliko več kot marsikdo doživi v osemdesetih letih. Nato je pomolčal in me pogledal, kot bi v mojih oče videl vprašanje. In spoznal sem, da se smrti ne bojim.

Tisti intervju z Zoranom Garevskim je bil eden bolj pomembnih v mojem življenju.

In potem je izšla knjiga Darovi minevanja, epistolarna knjiga Mance Košir. V uvodu med drugim pravi, da je ključ za knjigo dobila v pogovoru Patricije Maličev s skladateljem Dragom Ivanušo, ki je takrat rekel: »Soočil sem se s tem, da imam bolezen, ki ni ozdravljiva. Z gotovo možnostjo prenehanja svojega obstanka postaneš močan. Bližina smrti naredi svoje.« Takrat je začutila močan notranji vzgib: »Napisala boš knjigo pisem o smrti. O veliki smrti in manjših smrtih, ki jih doživljamo čez dan. O strahovih, pod katerimi je en temeljni: strah pred smrtjo.«

Knjiga Darovi minevanja je darilo, tako kot pogovor z Zoranom. Darilo in terapija. Že vnaprej sem si rekla, da je ne bom prebrala v celoti, da ne zmorem, da ni še čas, da nisem ta tip. Bolj ko sem zanikala, bolj so me ganile misli, stavki ljudi, ki jih je življenje soočilo s stvarmi, ki si jih sama ne znam predstavljati.

Mene je strah smrti. Že samo pisanje o tem me spravlja v grozo. Ljudje, ki se ne bojijo, so ali že bili na drugi strani- ali so imeli to izkušnjo, se mi zdijo nadnaravna bitja.

Zoran je takrat rekel: ni me strah. In ker sem ga gledala v oči, sem vedela, da je res. V Hiši hospic delajo ljudje, ki jih ni strah. Tja pridejo tudi ljudje, ki jih je strah, a se poslovijo pomirjeni. Zaradi vseh tistih, ki jim pomagajo prehoditi ta most.

Hospic zapirajo.

Ko sem sedela z Zoranom Garevskim na terasi, med belimi rožami, ki jih je oboževal, se spomnim samo tega, kako me je pretreslo, kako ljubi življenje. in kako pravi, da ga ni strah, ker odhaja. Da odhaja pomirjen. Z zadnjimi močmi je pomagal organizirati veliko modno- dražbo oblikovalcev, svojih prijateljev. Zakaj? Za to, da bo s tem pomagal hiši, v kateri se mu je zgodilo toliko lepih stvari. Prav tam, na tisti terasi, posajeni z belimi rožami, je snoval velik dogodek.

Na modno-humanitarni dražbi Nekoč, nekje ... so takrat zbrali okrog 10.000 evrov za Hišo hospica. Skoraj pol povabljenih (vseh je bilo okrog petsto) je prišlo v kreacijah Zorana Garevskega, od tistih najzgodnejših do zadnjih ... Potem je lahko mirno odšel. Intervjuje je v zadnjih dneh svojega življenja je dajal samo zato, da bi nam pomagal premagati tabuje, predsodke.

Zoran je bil tako kot jaz ali ti, še včeraj v svojem svetu oblik, linij, škarij, ustvarjalnosti, jutri je potreboval osebje in hišo hospica, v kateri so ga obiskovali prijatelji.

Hišo hospic zapirajo.

Država se ne zmore dogovoriti o načinu financiranja. Donacij je premalo. Hospic je simptom stanja te družbe. Hospic je samo še en dokaz, kdo smo, ljudje, v sistemu, in koliko smo vredni. To, kar bi potrebovali v hiši, je v primerjavi s celotnim proračunom, drobiž. In verjamem, da bi bili vsi, tudi tisti, ki živijo na robu (ali prav tisti najprej), od svojega prihodka pripravljeni odšteti 50 centov.

Kot je napisala Manca Košir: »To je milo lep zadnji dom mnogih, ki zapirajo veke in bodo kmalu zadnjič vdihnili. Najbolj ranljivi, najbolj krhki, najbolj potrebni sočutja in naše pomoči!«

Ali kot pravi izjava Anje na plakatu: Sram me je, da živim v družbi, ki svojih državljanov ne spoštuje niti ob njihovi poslednji uri.