Zahtevamo, z imenom in s priimkom!

Če že potrebujemo zgodovinsko primerjavo, se lahko spomnimo Muenchna 1938, kjer sta Chamberlain in Daladier žrtvovala Hitlerju Češkoslovaško, menda v imenu miru, ki se je hitro prevesil v drugo svetovno vojno. Potem sta Ribbentrop in Molotov podpisala tajni sporazum, s katerim sta si razdelila Poljsko in pribaltske državice. Posledice poznamo. Kar se počne na skrivaj, ne more biti nič dobrega in se vselej sramotno razgali pred zgodovino.

V Evropi − tudi v Sloveniji − narašča bes proti sklepanju treh trgovinskih sporazumov med EU, ZDA in Kanado, ki so menda že v sklepni fazi. Države, članice EU, bodo menda šele naknadno obveščene. Bizarno, noro. In, kot poročajo, bodo sporazumi močno vplivali na življenje ljudi. Morebitna privatizacija vode in javnih storitev je le ena od tem; za nemoteno delovanje korporacij, ki so kajpak v ozadju tega demonskega »političnega procesa«, naj bi obšli zakonodaje posameznih držav. Uvedli naj bi celo vzporedni, zasebni sodni sistem, po katerem bi korporacije smele neovirano preganjati države, če bodo presodile, da je kraten njihov dobiček. Evropska zakonodaja bo pravzaprav prilagojena ameriški.

Neoliberalizem bo ustoličen kot svetovna ureditev, saj med podpisnicami poteka 70 odstotkov svetovne trgovine. Države bodo de facto ob suverenost, ljudstvo bo žvečilo genetsko zmanipulirano »hrano« in pilo vodo po volji korporacij − ki jo bodo iz Slovenije izvažale v Katar, ker so tam boljši zaslužki. Bosta Cerar in Pahor to podpisala?

Slovenija menda ta tajna pogajanja o tajnih sporazumih celo podpira. Kdo jih podpira − z imenom in priimkom? In s kakšnimi pooblastili? So se naši politiki surovemu divjanju nečesa, kar ni več niti ekonomija, sposobni upreti ali so le koleščki v drobovju?

Politike − v njihovi dremavici ali podkupljivosti, pravzaprav vseeno − lahko zdrami samo hrup z ulice, ta hrup pa bi moral tudi spodbuditi takojšnje ustavne spremembe, s katerimi bi zavarovali svojo državnost. Ki jo je EU že dodobra obžrla. Edino s čvrsto državo, kot jo poznajo Švicarji ali Norvežani, bomo lahko ubranili naravne in politične pravice ljudi, ki jih korporacije tiho izpodkopavajo, ko pa bodo te zavladale, bodo nasilne. Tudi države so v nekem obdobju zašle v fašizme in stalinizme, ki so kratili osnovne politične pravice; čemu se to potemtakem ne bi »pripetilo« čisto avtoritarno vodenim korporacijam?

Prav je, da se Evropa − in Slovenija, tista na »ulici« − upre nekim tajnim sporazumom. To ne bi bil evroskepticizem, nasprotno, to bi bilo pravo evropejstvo v smislu evropskega razsvetljenstva in kakovosti življenja. S tajnimi sporazumi življenje ne more biti bolj svetlo in kakovostno, tajnost pomeni mrakobnost, nevarnost. Zato morda ne bi škodilo, če bi se sčasoma in organsko izoblikovalo nekakšno vseevropsko gibanje, ki bi izzvalo etablirane politične skupine v evropskem parlamentu − vse prežete z lobiranjem in korupcijo. Mimogrede: ali sploh veste, kaj »vaši« poslanci ta hip zastopajo v Bruslju?

ZDA, Kanada in »nekdo iz EU« torej sklepajo tajne trgovinske sporazume. Ko tudi ti sporazumi ne bodo potešili apetita po dobičkih, se bo treba domisliti česa novega. Prijatelj George Orwell bi svetoval takole: Naj si Oceanija (ZDA) in Evrazija (EU) napovesta vojno, dolgotrajno vojno. Ministrstvi za resnico naj poskrbita za vsakodnevne vesti in posnetke prave vojne, da bo prebivalstvo napeto in se pripravljeno še bolj žrtvovati. Vojna industrija bo delala s polno paro in dobički bodo leteli v nebo. In spet bo lepo kot nekoč.