Dobro jutro: Zakaj gojimo rože

Življenje ni zmeraj rožnato. Včasih tako nanese, da se svet spremeni čez noč. Dobesedno. Tisto, kar je številne domove prvega februarja spremenilo v majhne oaze, nanaša že ves mesec. Na Blokah ga je naneslo že krepko več kot meter, na Babnem polju, ki slovi po sibirskem mrazu, ga prenaša še burja. Streljaj čez mejo, kjer se začne Gorski kotar, od Prezida do Delnic in malo desno, v smeri proti Reki, kjer je vas Mrkopalj, rojstni kraj dobitnika slovenske olimpijske medalje Jakova Faka, pa se več ne vidijo iz snega. Sredi tega tedna so slovesno oznanili, da je snežna odeja v Delnicah debela meter šestdeset. In od takrat še kar sneži. Vsak dan. Vse noči.

Tako kot pri nas. Deviške beline ne morejo umazati niti plugi, ki rinejo med obcestnimi zidovi zbitega, zdaj že zmrznjenega snega. Januarske trobentice, ki so se spogledovale z zvončki, so ujete pod milijoni puhastih snežink, ki se v tem mrazu, prignanem iz ruskih step, skrčijo v iglice. V redkih jasnih nočeh se kristali kot razsuti briljanti lesketajo po snegu. Zjutraj pa so poti in ceste spet sveže zasute. Raj za otroke in upokojence. Tiščijo se na toplem, ko jih zamika, pa se oblečejo, zavijejo v šale, na roke in noge nataknejo nepremočljiva varovala in pogumno zagazijo v nedotaknjeno belino. Delovna raja, ki mora najprej odkidati svoja vozila in dovozne poti, da lahko oddrsa novim delovnim zmagam naproti, je malo manj navdušena.

In potem z neke okenske police nenadoma zažari cvet v barvi fuksije! V vsej tej neskončni, negibni belini, ki je ne križajo sledi divjadi, ker po tako globokem snegu ne more iz gozda, ne preletavajo je ptiči, ki se tiščijo v zavetjih, da ne izgubljajo dragocene energije, nekaj cveti, čeprav samo v loncu. Kaktus iz puščavske domovine, orhideja iz tropskih dežel, pelargonija iz Afrike so sli iz daljnih dežel, ki jih z vso gostoljubnostjo in naklonjenostjo poskušamo čim dlje zadržati v gosteh, da bi iz njih izvabili zgodbe o tem, kako lepo je nekje drugje.