Tiskane izdaje
Povsod je je bilo polno in vsi so govorili o njej. Ampak tudi vse hvalnice niso v meni premaknile tistega notranjega vzvoda, ki bi na petkov večer moje zanimanje toliko predramil, da bi si ogledala tako opevani potopis o Sloveniji. Pač, nisem ravno ljubiteljica predelovanja popotniških izkušenj, Travel Channela, turističnega tiskovja in teh zadev.
Vse dokler ... Vse dokler se ni začel predvajati na sosednjem računalniku. »Ne, ne bom gledala, res se mi ne da tega gledat,« sem odvrnila. Res ne?
Že čez nekaj trenutkov mi je pogled začel uhajati z mojega ekrana. Nekajkrat sem ga uspešno pripeljala nazaj, potem pa sem se − brez pomislekov in razmislekov − prepustila. Ni bilo težko. Pozornost se nam pač vedno usmeri tja, kjer nam je prijetno. In oddaja je bila takšna, Goranu Miliću pa se človek tudi težko upre. Hrvaški novinar, danes direktor programa in novic na Al Jazeera Balkan, je pač − legenda.
Njegov prikaz Slovenije je simpatično gledljiv. Ob njem se počutimo dobro, deluje kot omama. Prija, ko nas v superlativih naokoli razkazujejo drugi. Prijalo je tudi moji radovednosti. Je prej oglasni kot dokumentarni. A zadnje verjetno tudi ni njegov namen. Avtor se pogovarja z Robertom Botterijem o tem, kako je Mladina razgrajevala kult Tita, govori s prvim predsednikom Slovenije, nekdanjim državam Jugoslavije dobro poznanim Milanom Kučanom, ki ni še nikoli slišal za to, da za govorečim Tomom stojita Slovenca. Samo in Iza Login. In Milić obišče tudi Sama. Pa kuhinjo ljubljanskega Popa, pa mogoče res skorajda pretirano zadovoljno slovensko mladež ...
Je to še en primer tega, (kako) da mediji (napačno) ustvarjajo realnost in diktirajo njene razsežnosti ali pač nekaj, česar nismo vajeni sprejemati? Dobre novice, torej.
Good news is no news* sicer že dolgo velja za ključno mantro novinarskega posla. Pa vendar ...
Zakaj Milan Kučan ni nikoli doslej slišal za Sama in Izo Login? Ker se pač ne želita pojavljati v slovenskih medijih. Oziroma to storita sila poredko in previdno. Podobno mi kolegica, ki že vrsto let dela v gospodarskem piaru, vsakič znova dopoveduje, da uspešne zgodbe v Sloveniji vztrajajo pri medijskem molku. Ker se mediji pač dojemajo kot tisti, ki zgodbo naredijo, poeostavljeno povedano, črno. Pa ne neposredno in zgolj mediji. Celotna družba strašno rada operira z negativnostmi. Že na mikro ravni medsedbojnih odnosov je tako opaziti večno negodovanje in pritoževanje. Ne da bi dejansko slišali, lahko iz telesne govorice preberemo stavke, ki jih narod ponavlja kot po vojaškem ukazu: Pa saj ne moreš verjeti. Tako ne gre več več naprej. Ta država je res ... Grozno je. Da to ni slovenska posebnost? Nekoč sem že zapisala, kako je znanka iz tujine opisala najlažji način vključitve v slovensko družbo: nekoliko se začneš pritoževati, negodovati in v hipu imaš ogromno somišljenikov okoli sebe. Pa si res tega želimo?
Tako imenovano konstruktivno novinarstvo − pristopi k temam, ki ne orisujejo zgolj problematike, temveč nakazujejo tudi rešitve ali vsaj razmisleke o njih − postaja samostojna novinarska veja in ponekod celo poslovni model. Ni vseobsegajoče, se pa lahko dopolnjuje s preostalimi novinarskimi prijemi. In je − konstruktivno. Česar današnji družbi tako zelo manjka. Je ob obletnici 25 let samostojnosti Slovenije bolj pomembno prerekanje o preteklosti ali pogled v prihodnost, kot je, denimo, projekt Slovenija 2041 − v kakšni državi si želim živeti?
Novinarji imamo neskončno možnosti, da k tematiki pristopimo tako − ali drugače. Če je svet, preprosto rečeno, »grd in črn«, moramo to seveda jasno in glasno povedati, biti informativni, a morebiti tudi konstruktivni. Nikakor pa biti dovzetni za polaziracijo. Če rečemo konstruktivno, to nakazuje, da novinarji tudi iščemo rešitve. Če postanemo aktivisti, v primeru kršenja človekovih pravic niti to ni problematično. V ostalih primerih, pač, da.
Gre torej za vrsto in način diskurza. In včasih se zdi, da se še vedno nismo nič naučili iz brezplodnih povzemanj izjav levih in desnih subjektov. Že skoraj do obisti neumnih uravnoteževanj. In iskanja balansa, kjer ni prostora zanj. Ter seveda tega, da ne znamo na dnevni red postaviti uživanja v vsem dobrem in lepem okoli nas. V tem smo, na žalost, skorajda mojstri.
*Dobre novice niso novice.
