Zapisi iz podtalja: Dobri kristjani

Če je nekdo izpričan ateist, še ne pomeni, da je manj duhovna oseba od izpričanega vernika.
Objavljeno
27. december 2017 19.09
shutt-molitev
Dijana Matković
Dijana Matković

»I like your Christ, I do not like your Christians.
Your Christians are so unlike your Christ.«
- Mahatma Gandhi

Spomnim se. Drugi razred osnovne šole. Sošolka mi naravnost pove, s posebnim zadovoljstvom v glasu, da bom šla v pekel, ker da nisem krščena. To ji je povedala njena mama in njena mama že mora vedeti. Dneve sem jokala in prosila svojo mamo, naj me da krstiti, ker nočem v pekel. Ne spomnim se, kaj mi je mama ob tem govorila, toda najbrž sem že takrat čutila, da njene resnice, resnice priseljenske delavke iz Bosne, ne morejo biti prave, zato me ni mogla potolažiti, vsekakor pa me tudi ni dala krstiti. Ostalo je pri tem, da bom šla v pekel.

Cerkev me v letih, ki so sledila, ni posebej zanimala. Ni šlo za odpor, enostavno ni nudila vsebin, ki bi mi bile blizu, pa tudi v družini nismo obeleževali nikakršnih cerkvenih praznikov, ne katoliških ne pravoslavnih. Vendarle me je dogodek iz otroštva zaznamoval - v meni je pustil seme prepričanja, da bom nekoč že plačala: ne za nekaj, kar sem naredila, ne za nekaj, česar nisem naredila, temveč za to, kar sem. In glede tega, kar sem, se ni dalo pomagati. Nisem vedela, kaj slabega naj bi storila, kar ni zmanjševalo moje krivde. Vedela sem le, da sem že s svojim obstojem v nekakšnem prekršku. Čemu bi sicer potrebovala krst? Krščanstvo je name vplivalo tudi brez svetih zakramentov.

V nasprotju z mnogimi zapriseženimi ateisti v odnosu do krščanstva kot takega kljub povedanemu vendarle ne gojim nikakršnih zamer. Še več - še danes najboljšim ljudem, ki pridejo v moje življenje, sama pri sebi pravim 'dobri kristjani'. Kdor se je sposoben nesebično razdajati za tiste, ki pomoč najbolj potrebujejo, kdor sočutje širi izven kroga tistih, s katerimi je povezan s krvjo, vero ali nacijo, kdor ne zlorabi svoje moči, ker ve, da poseči po moči pomeni služiti moči (A. Nikolaidis), je zame dober kristjan. Vsi ti dobri kristjani, s katerimi me življenje blagoslavlja, pa povečini nimajo nič s tistimi, ki redno hodijo v cerkev, prav tako ne z onimi, ki se za kristjane izrekajo javno, saj veste, v politiki. Moji dobri kristjani so povečini ateisti ali (a)gnostiki ali krščeni, a proti politiki RKC, povečini taki, ki nimajo nič z vero, nič s politiko in vse z nauki Jezusa Kristusa.

Vendarle. Vedno sem mislila, da mora ob zadrgnjenih starkah, ki jih srečaš, ko se počasi vlečejo iz cerkve, potem pa na Zboru za republiko, ob ljudeh, ki so opustošili državo, poskakujejo kot najstnice na koncertu Justina Bieberja, obstajati tudi - zveni kot oksimoron - verujoči glas razuma. Mislila sem, da so nekje tudi tako imenovani razsvetljeni kristjani, seznanjeni z Jezusovimi nauki, ker so jih študirali, ne pa zgolj slišali iz ust fajmoštra, zato vedo bolje. Da morajo obstajati kristjani, ki to, kar v imenu vere počnejo angelce & primci, prepoznavajo kot, naj rečem - herezijo. Nekega dne se mi je, po predavanju znanega slovenskega filozofa in ob krogu kristjanov okoli njega, pokazala priložnost, da preverim, kako je z njimi. Evo jih razsvetljeni kristjani, sem si mislila.

Bili smo na pijači za Filofaksom, kar pomeni, da smo, po predavanju, vstopili v bolj ležerno komunikacijo. Zato sem moškega na svoji levi, ki mu je ob vsakem premiku na črnem puliju poskočil velik lesen križ in o katerem se je pokazalo, da je teolog in prevajalec iz stare grščine, vprašala kar naravnost:

»Poslušaj,« sem rekla, »zakaj kristjani nikoli javno ne protestirate, ko se v politiki na najbolj nizkotne načine krščanstvo zlorablja za pridobivanje političnih točk? Imate javni glas - zakaj se ne oglasite in rečete: ne v mojem imenu? Ali pa: ne v imenu Jezusa, na primer?«

»Kaj,« je rekel, »to misliš Primca? Ta je neškodljiv, kar on govori, nima nobenega vpliva.«

»To so najprej mislili tudi za Trumpa,« sem odvrnila. »In Hitlerja.«

»Poglej,« je rekel in debato zapeljal v nepričakovano smer, »jaz osebno nimam nič proti gejem. Se mi pa ne zdi, da se morajo javno izpostavljati in ...«

»Nehaj,« sem rekla. Navajena, da ljudi ustavim, ko postanejo žaljivi. »Debato bova tu zaključila,« sem rekla. Poleg tega sem doumela, za kaj pri stvari gre, dojela sem, kako naivna sem bila.

Ne gre za to, da se tisti, ki sem jih imela za 'razsvetljene kristjane', ne bi javno oglašali, ker bi bili, kaj pa vem, pasivni ali tako zelo osredotočeni na svoje delo, da so zadeve zunanjega sveta za njih majhne, nepomembne. Proti primcem vseh vrst, proti tistim, ki pod pretvezo dobrega širijo nestrpnost in sovraštvo, ne protestirajo zato, ker jih v resnici podpirajo. Strinjajo se z njimi. Ali pa jih vsaj tolerirajo v imenu ohranjanja starega reda in pripadajočih privilegijev. In ker obenem v intelektualnem smislu tudi sami najbrž vedo, da primci ne predstavljajo ničesar, za kar se je zavzemal Jezus, morajo sami pri sebi in v očeh drugih stvari relativizirati z izjavami tipa 'kar Primc govori nima dosega'. Podobno, kot so desni izobraženci, ki so dvajset let glasovali za Janšo, ob protestih leta 2012 in njegovi izključitvi iz PEN-a, svoje izjave nenadoma pričenjali z disklejmerjem: »Janša je morda res nor, toda - ima prav.« RKC medtem svoje ljubezni do omenjenih ne zavija v celofan, nasprotno, kot tolikokrat poprej v zgodovini lahko iz ust klera, za prižnico in pred kamerami, slišimo besede, ki so poklon najbolj uničevalnim politikam.

Odnos do vere je kompleksna reč. Če o tem kaj vem, vem dvoje: dejstvo, da je nekdo izpričan vernik, še nič ne pove ne o tem, kakšna oseba je, ne o njegovi povezavi z bogom. Dejstvo, da je nekdo izpričan ateist, še ne pomeni, da je manj duhovna oseba od izpričanega vernika.

Ob ponovnem vzponu politik zatiranja, ko se ni moč zanesti na glas upora znotraj verujočih, kot ga je v slovenski zgodovini med drugimi predstavljal Edvard Kocbek, in v resnici tudi ne na kakršenkoli stik z realnostjo levice, se lahko tudi v prihajajočem letu vendarle še vedno zanesem na svoje dobre kristjane.

Dobri kristjani se zavzemajo za begunce, kakršna sta bila Jožef in Marija, prebežnika iz hudega, ki sta iskala streho nad glavo, se postavijo v človeške barikade, ko želijo veljaki begunce brezčutno izgnati. Ko pride do referenduma o pravicah manjšin, me najmanj skrbi za dobre kristjane - v skladu z Jezusovimi nauki podpirajo zatirane, spregledane, teptane: dobri kristjani vedno glasujejo za več enakopravnosti in več svobode za vse. Opisano predstavlja - kdo bi si mislil, da bomo to kdaj rekli - papež Frančišek, trenutno edini svetovni voditelj, ki zagovarja univerzalne človeške vrednote.

In če obstajajo nebesa, a so nebeška vrata zaprta za vse dobre kristjane, ki niso krščeni, ki so ateisti, ki so cerkev zapustili, saj je razočarala s kolaboriranjem s fašisti in hlepela po moči, ne pa služila dobremu (A. Debeljak: »Do sredice vseh stvari / pride samo tisti, ki ne vlada, ampak služi.«), ker je koncept ljubezni do bližnjega rezervirala za krog svojih in molčala ob zlorabah, ker je usmiljenje zamenjala s širjenjem strahu, če je tako - komu mar za takšna nebesa?