Tiskane izdaje
Zadnjič sem, ob eni večjih življenjskih odločitev, prijatelju potarnala, da se bojim, če nisem »naredila napake na poti«. Kakšni poti? je odvrnil. Pričela sem se smejati. Lahko bi bila prva, ki bi podvomila o ideji človeškega bitja na življenjski poti. Že sama misel zveni patetično do slabosti. Kakšni poti, res? Idejo o postopnem, a zanesljivem napredku, ki se veča premosorazmerno z minevanjem časa, z našim modrenjem, smo bržčas posvojili iz ekonomske logike, športa, tehnologije, toda »večje, bolje, hitreje« nima nikakršne veze z naravo človeškega življenja, omejenega s smrtnostjo in postopnim manjšanjem moči in razkrajanjem. Postopni napredek − to je, ne krščanstvo, najbolj razširjena svetovna religija, ki pa, podobno kot druge, nima nikakršne utemeljitve. Ideja, da naj bi nas preizkušnje modrile in boljšale »na naši poti«, je zgolj naracija in z njo osmislitev, ki jo potrebujemo, da bi preizkušnje lažje prestali. Način zatiskanja oči ob upočesnjevanju in slabljenju in, naposled, izločitvi iz igre.
Sicer pa, tu je še en dedljan, jaz pa mencam in okolišim, ker se mi zdi, da nimam prav ničesar, kar bi želela v tej obliki komurkoli povedati. Osvetljevanje perečih težav, kazanje alternativ, obsodbe slabih ravnanj? Intelektualci v službi vesti družbe? Boj za pravice zatiranih? Glas neslišnih? Dialog, ki sledi objavi kot prakticiranje demokracije na način soočanja mnenj? Katere bržčas plemenite ideje si slikate kolegi kolumnisti, da to počnete? Kako si osmišljate svoje − nekateri tudi tedensko − kolumnistično udejstvovanje? Nemara tudi družbo vidite kot tvorbo, ki je »na poti«, ki se postopno, tudi z vašimi skromnimi napori, izboljšuje?
Ne vem. Prepričana nisem več niti glede vloge bralca oziroma prejemnika tega konstantnega dotoka mnenj. Prenehala sem gledati televizijo, že pred časom, prav tako ne pomnim, kdaj sem nazadnje odprla časopis. Tu in tam še kaj preberem na spletu, a se poskušam, na račun vračanja k teoretičnim klasikom in branju leposlovja, izogibati tudi temu. Tu in tam se pregrešim, pravim, podobno, kot se pregrešiš s fast foodom, kar je ustrezna analogija za konzumacijo mnenj − hitra hrana, revna hranilnih vrednosti, a okusna ob prvih dveh grižljajih, po katerih skoraj neizpodbitno sledi slabost.
Nekoč je Marko Crnkovič zapisal, in to se mi je zdelo precej lucidno, celo pošteno, da ljudje časopis berejo zato, ker se želijo z nekom skregati. Da to drži, je zadnjič potrdil neki bralec, ki mi je pisal po facebooku in o katerem se je, po nekaj uvodnih prijaznostih, hitro pokazalo, da se je oglasil zato, ker se je hotel kregati bolj interaktivno, torej z mojimi replikami na njegova mnenja. Zanimiv del najine izmenjave, ki se je kmalu končala, je bilo njegovo vztrajanje pri vprašanjih, ki sem jih zgoraj odprla tudi sama. Čemu sploh pišem kolumne? Kakšna ideja stoji za tem?
Ne vem več, kot pravim. Če bi boljši svet lahko obstajal, bi do zdaj že nastopil. Poleg tega da bi verjeli v postopni družbeni napredek, moramo za začetek verjeti v jutrišnji dan. V nekakšno kontinuiteto znotraj linearne naracije. Toda ta vodi do napak in zdrsov mišljenja. Verjeti moramo, da jutrišnji dan pride in da bo prinesel več strpnosti, več sožitja, več prostora za vključenost vseh. Enako verjeten scenarij je, da se jutri zbudimo v katastrofo, denimo v nuklearno vojno, ki razporedi, če ne zradira vse dosedanje napore. Nekaj mi pravi, da mora biti zares lucidno razmišljanje odvezano vsakršne zaslombe na samoumevnosti. Da je narava resnice takšna, da stoji sama zase, nepogojeno. Le tega še ne vem, očitno, kako in če sploh resnico udejanjati v kolumnah, v tem (malo)meščanskem žanru par excellence. Bom še videla, kajneda? Ali pa ne bom.
