Tiskane izdaje
Recimo, pisatelj Daniel Kehlmann. Morda je bil prvi, ob katerem sem − pred sedmimi leti na festivalu Fabula − opazila razliko. Njegovo 'samoumevnost ob zasedanju svojega prostora na svetu', kot sem tedaj pisala za Dnevnikov Objektiv. Nikoli prej nisem tako razločno videla in razumela, kako družbeni razred, v katerega je bil nekdo rojen, vpliva na 'način, kako ob literarnem večeru v Cankarjevem domu vsakič znova usmeri mikrofon nase, kot da je to nekaj najbolj logičnega'. Kehlmannu, rojenemu in vzgojenemu v višjem srednjem razredu umetnikov, je svet, po katerem se giblje, udobno domač, pravila vedenja so mu jasna in vloge nevprašljive, zato je v tem svetu neobremenjen, suveren in samozavesten. Kehlmann je imel v skladu s svojim razredom (kot tudi zaradi pripadnosti rasi, spolu in tako dalje) možnost izpolniti pričakovanja, ki jih je okolje do njega gojilo: postal je svetovno priznan umetnik, ki je presegel uspehe svojih staršev.
Na diametralno nasprotni strani stoji žal že pokojni Mark Fisher (1968) − publicist, kritik, teoretik, ki je velik del svojega delovanja posvetil raziskavi vpliva dominantnih ideologij in pripadnosti določenemu družbenemu razredu na posameznikovo počutje in vedenje. Fisher, ki je bolehal za kronično depresijo (in naposled končal s samomorom), je pri sebi opažal, kako se je v številnih vlogah, ki naj bi jih v življenju zasedal − denimo v vlogi profesorja − počutil kot prevarant, nekdo, ki zgolj simulira poklic in z njim položaj. Nekdo, ki ga bodo prej ali slej razkrinkali, videli, da 'ni od tod'. Psihologija, je pri tem razmišljal Fisher, vse utemeljuje na zgodnjem otroštvu, kar ni neupravičeno, toda pri tem zgreši pomemben dejavnik: socialno moč. »Oblika socialne moči, ki je name najbolj vplivala, je bila razredna moč, čeprav seveda tudi spol, rasa in druge oblike zatiranja proizvajajo enak občutek ontološke inferiornosti,« je pisal Fisher.
V jedru dominantne ideologije sedanjika je prepričanje, da nam je vsem na voljo enako ter da imamo vsi enake možnosti za samouresničenje. Konservativni 'kdor je dober, gre v nebesa, in kdor je slab, gre v pekel' je mutiral v še hujšo herezijo: 'Kdor je dober, je bogat, kdor je slab, je reven'. Gre za vseprisotno laž, s katero se legitimira uspešnost tistih, ki so se že rodili v možnost uspeha, obenem pa se indvidualizira krivda za neuspeh tistih, ki jih je center izpljunil.
Legitimacija uspešnih (ki svoj uspeh vedno unovčujejo na račun obrobja) in z njo utrjevanje ideje o 'enakih možnostih' se izvaja na način medijske prezentacije tistih posameznikov z obrobja, ki so razred preskočili − z izobrazbo, lepoto, slavo ali, najpogosteje, z bogastvom. Za te posameznike praviloma velja, da v svojem nastopu, v skupku lastnosti in vedenju ne kršijo nenapisanih pravil centra − uspeh je možen samo, če si bolj kot tistim, ki si jih pustil za seboj, podoben uveljavljenim. S tem se zabrisuje realnost, v kateri ob vsakem uspešnem 'kickstarterju' iz generacije milenijcev, vrhunskem umetniku, ki je migriral iz vojnih razmer, znanstveniku iz male države, ki je uspel v tujini, in tako dalje obstaja na tisoče takšnih, ki zaradi različnih oblik zatiranja (zaradi odstopanja od norme) niso imeli nikakršnih možnosti. To sem v preteklosti že napisala in ne bo odveč, če ponovim: prebojniki, ki jim uspe 'kljub vsemu', so napaka sistema, ne pa njegov ustaljeni način delovanja. Z nudenjem medijskega prostora tistim, ki jim je uspelo, pa zgolj bremenimo in utišamo mnoge, ki so ostali zadaj.
V novi sezoni serije Orange Is the New Black je prikazano odraščanje nadarjene Janae iz črnskega geta. Učiteljica jo pošlje na ogled belske privatne šole, kjer bi svoje izobraževanje lahko nadaljevala, če si z dobrimi ocenami prisluži štipendijo. Janae dan preživi v svetu, ki ji je popolnoma tuj − na privatni šoli učenci na ogromnem urejenem vrtu igrajo šah, na voljo so jim številni dobro financirani krožki, izjemna knjižnica, vsak ima svoj šolski prenosnik, kulture pa imajo toliko, da − kot Janae ugotavlja ob ogledu gledališkega krožka, kjer neko dekle na vse grlo poje Diano Ross − »kradejo še našo kulturo, ne da bi se tega sploh zavedali«. Ko se vrne na svojo šolo, ji učni uspeh drastično pade, svoji učiteljici pa nazadovanje razloži z uničujočo poanto:
»Zakaj sploh sodelovati v igri, ki je vnaprej prodana?«
Stvar je preprosto tragična: so ljudje, ki so podedovali družinsko knjižnico, dobili ure učenja klavirja in latinščine, ključe od stanovanja in plačane položnice, da lahko v miru še naprej razvijajo talente in se izobražujejo, in so tisti, ki porabijo enormno veliko energije samo zato, da se izvlečejo iz omejitev, v katere so bili rojeni (če se sploh izvlečejo), da bi na koncu na tako imenovanih svobodnih trgih nastopali kot enakovredni, kar nikoli niso bili.
Prvim svet samoumevno pripada, drugi pa bodo tako ali drugače vedno ... drugi.
___
*Zabranjeno pušenje, Ja nisam odavle, 1997 (V prevodu: jaz nisem od tod)
