Tiskane izdaje
Prešinilo me je iznenada, kot strela z jasnega, kakor pravijo. Ne želim vas dolgočasiti z dolgo družinsko zgodovino, ki je do uvida privedla − v resnici so si tudi vse nesrečne družine podobne −, povem naj le to, da sem že minuto pozneje prijela telefon in klicala očeta. »Nočem več nositi tvojega priimka,« sem rekla. Stavek, ki ga ni bilo posebej lahko izreči, verjamem, da tudi slišati ne. Ampak bil je nujen.
Uvid, ki se je pojavil na neko običajno ponedeljkovo ali torkovo popoldne, je bil namreč takšen: vsakič, ko se komu predstavim, vsakič, ko javno nastopim, vsakič, ko sem kjerkoli zabeležena kot točno določena oseba, je k moji identiteti pripeto nekaj, kar si nisem izbrala sama. Nekaj, v kar sem bila zgolj rojena. Nosim priimek, ki nima dosti s tem, v kar sem se skozi odraščanje oblikovala: sem oseba, ki so jo bolj kot družina sooblikovali modri ljudje, ki so mi v ključnih trenutkih prišli nasproti. Lahko jim rečemo tudi mentorji. Freudu navkljub: mentorji in mentorice, ne oče, so tisti, ki so me zaznamovali. Čemu bi torej nosila priimek nekoga, ki na moji poti ni odigral nikakršne bistvene vloge?
Po nenadnem uvidu in impulzivnem klicu sem, v skladu s staro feministično maksimo »osebno je politično«, peljala misel dalje. O težavi s priimki se nam veliko razkrije že, če pomislimo na še vedno prevladujoč način sklanjanja ženskih priimkov. Matkovićeva. Tista, ki je last moškega, ki se piše Matković. Dejstvo, da ženske nosimo priimke moških (očetovega ali moževega), korenini v časih, ko v formalnopravnem smislu dejansko nismo obstajale kot avtonomne osebe. Pravica do lastnine, premoženja, kakršnakoli oblika javnega udejstvovanja ali soodločanja, volilna pravica − dlje ko gremo nazaj v preteklost, manj pravic smo imele; volilno pravico, denimo, od leta 1920*, v mednarodno pravo pa je bila sprejeta šele leta 1948, ko je generalna skupščina Združenih narodov sprejela splošno deklaracijo človekovih pravic.
Ko je torej oče peljal svojo hčer proti oltarju in jo predal skorajšnjemu možu, je šlo za simobolni prenos lastnine od enega moškega k drugemu. Po tem dejanju je ženska prevzela možev priimek, saj ju je zakon smatral kot eno osebo, pri čemer je bil ta »ena oseba« seveda moški − nosilec pravic. Kljub postopni razširitvi ženskih pravic je obredje ostalo, ostalo pa je tudi cel kup zagat s priimki. Vse bolj je, denimo, uveljavljena praksa, da ženske ob poroki − še posebej tiste bolj emancipirane iz urbanih okolij − ohranijo dekliški priimek in si zgolj pridajo moževega. Toda zdi se, da pri tem spregledajo pomemben hakeljc: v primeru dvojnega priimka se ime, če bi ga dobesedno prebrali, bere takole: ta in ta, last očeta in last moža. V čem je tu emancipacija? Pripetosti na moškega je nemogoče ubežati, čeprav bi, denimo, vzele materin dekliški priimek − tudi ona ga je dobila po svojem očetu.
Kaj bi bilo torej potrebno za popolno emancipacijo? Izključno priimek, ki si ga izmisliš sama. Naj povem, da ga ni posebej lahko najti − od tistega dne, ko sem klicala očeta, je minilo že nekaj mesecev in še vedno nisem našla takega, ki mi ne bi zvenel pretenciozno in s tem enostavno smešno ali pač − paradoksalno − zgolj nekako nedomače, tuje.
Ideja o priimku, ki bi bil samo moj, je vendarle lepa. Diši po novem začetku, obarvanem s svobodo. Gre za tip svobode, ki so si jo vzeli tudi temnopolti Američani v gibanju okoli Malcom X-a. Ti so v boju za pravice prevzeli (ali: ponovno prevzeli) islamsko vero afriških prednikov in si obenem spremenili imena. S tem dejanjem so zavrnili priimke, ki so jih dobili po belcih, po sužnjelastnikih njihovih staršev in starih staršev in pradedkov in prababic ... Od te točke dalje, so si rekli, smo svoji.
Kar se tiče spremembe mojega, to je očetovega priimka − ne vem še, kaj bom. Morda se bom svobodneje počutila že ob tem zapisu. Ali pa bom stvar dejansko peljala do konca in si priimek zares spremenila. Za zdaj čakam, da me nov, takšen, ki bi ga lahko ponosno nosila, spreleti na kako običajno ponedeljkovo ali torkovo popoldne. Kot strela z jasnega, morda.
***
*Liberalci v Beogradu so 17. februarja 1921 črtali uredbo, po kateri je ženska lahko volila. Splošna volilna pravica je bila ženskam ponovno dana šele leta 1945, ko so oblast prevzeli komunisti.
