Zapisi iz podtalja: Nasilje

V našem okolju je spolno nasilje norma. Norma, ki jo ustvariš, ko fantov pri otipavanju sošolk ne ustaviš.

Objavljeno
29. junij 2016 23.24
Dijana Matković
Dijana Matković

Začelo se je v šoli, na višji stopnji, ko nismo imele več otroških zaprtih copat, pač bolj kulske sobne, s katerimi se je dalo fino podrsavati po hodnikih stavbe iz časov socializma, šolske torbe pa so zamenjali rukzaki, ki smo jih zdaj nosile na eni rami, ne več na obeh − ob začetku vstopa v puberteto so se začeli kazati drobni, a zanesljivi odmiki od otroštva.

Bolj kot nad sošolci, ki so potrebovali še kakšno leto, da nas dohitijo, smo se navduševale nad nedosegljivimi fanti iz glasbenih skupin, toda ko so sošolci končno še sami prebili prag pubertete, je njihovo novo odkrivanje sveta pomenilo predvsem odkrivanje naših teles − kjerkoli in kadarkoli se je pokazala priložnost, toda vedno v mimohodu ali med ravsanjem, so nas otipavali. Vedno se je zgodilo kakor da slučajno, s sošolkami pa smo se pri tem hihitale ali bile celo užaljene, če katera izmed nas ni bila podvržena tovrstni objektivizaciji. Če si bila ob otipavanju spregledana, je to lahko pomenilo, da je s tvojim telesom, torej s tabo, nekaj narobe. Učiteljice teh dejanj niso nikoli sankcionirale, ker, saj veste, tako je videti normalno odraščanje in fantje so pač fantje.

In fantje odrastejo v moške. Tudi me smo odrasle ali pa smo si tega vsaj želele − odrasti čim hitreje, se čim prej odmakniti od staršev, ki so verjeli, da je največji domet življenja redna služba in nepremičnina. Ni čudno, da so jim lahko − dokler niso začela podjetja drugo za drugim propadati − tisti na oblasti leta dolgo prodajali vsakršne svinjarije. In ni čudno, da smo jim s pobegi na partyje s plesišč po vsej Sloveniji pošiljale visoko iztegnjene sredince. Kot se je pokazalo dobro desetletje kasneje, ko sta se želja po 'dobrih starih časih' in s tem podvrženost idejam, ki vodijo k novim katastrofam, okrepili, so si tiste nepremišljene sredince tudi zaslužili.

Žuriranje pred polnoletnostjo je seveda imelo svoje pasti. Ob štopanjih na razne konce Slovenije, tudi ponoči, smo imele svojevrstno srečo, da nismo občutile hujših posledic družbene vzgoje fantov, po kateri so jim ženska telesa kot največja samoumevnost na voljo za otipavanje. Enkrat je šlo za las. Pravzaprav do danes ne vem, zakaj je tip v rdeči katrci na poti proti Novemu mestu skrenil s ceste in me peljal skozi gozd − se je ogreval za dejanje, za katero se naposled ni odločil, ali je bil zgolj sadist, ki je užival v tem, da straši nekoga, ki se pri svojih letih ne zmore braniti? »Da ne boš kej fotru povedala,« mi je rekel, ko me je odložil pred hišo. »Vem, kje si doma.«

Ampak ne le takšne situacije. Zgodilo se je tudi na poletni večer v Ljubljani, ko sem se približno tridesetletna peš odpravljala s Trnfesta. Menda potrebujemo kaki dve sekundi, da ocenimo situacijo. Ko sem za seboj zaslišala počasno bicikliranje, so se mi na zatiliju naježili lasje, otrpnila sem, a sem si kljub temu rekla − ne, saj ni nič, paničariš. Skupaj s kolesarjem sva prečkala prehod za pešce pri Trnovskih vratih, in ko me je prehitel in nadaljeval naravnost, jaz pa sem zavila desno, sem si oddahnila. Dobro je, v drugo smer gre.

V trenutku, ko sem si to rekla, je pogledal nazaj in mi namenil nasmeh, ob katerem je bilo jasno, da vsekakor NI vse dobro. Pospešila sem hojo in pogledovala za seboj, ko se je kot v kakšni grozljivki nenadoma spet prikazal. In nato spet izginil. Vzela sem telefon in živčno klicala: »Nekdo se z biciklom pelje za mano! Dej bod z mano na telefonu ...« Natanko v tem trenutku je bližnji osebi na drugi strani pošla baterija. Da bi bila situacija še hujša, se je tip na biciklu spet prikazal. Tokrat z odpetimi hlačami, nabreklim tičem v roki in na glas izrečeno fantazijo o tem »kaj bi mi delal«.

»Policijo bom poklicala!« sem zavpila, nato je izginil, glas dispečarke pa me je pospremil do doma.

Lahko bi nadaljevala z opisovanjem podobnih prigod. Tudi tistih od številnih prijateljic in znank, ki so mi razlagale, kako jih je, denimo, ob teku po PST sredi belega dne napadel neznanec. Kako so njihovi kolegi iz službe odigrali 'odraslo' verzijo osnovnošolskega nadlegovanja − bodisi z dotiki, bodisi z namigovanji, izgovorjenimi s pozicije moči. Kako je za neko punco nekdo pritekel v blok, jo zagrabil za intimne predele, da je padla sredi stopnic, potem pa stekel nazaj ven.

Seznam se nadaljuje − v tem trenutku, ves čas, tudi v grozovitejših verzijah. V Sloveniji je povprečno vsak teden posiljena ena ženska, navaja Amnesty. Statistike pri tem beležijo zgolj prijavljena posilstva. Da bi ob vseh zamolčanih posilstvih in posilstvih znotraj partnerskih odnosov dobili realno oceno, bi morali številko zvišati za približno devetdeset odstotkov. K tej številki pa pridati še vse manjše, a psihološko nič manj obremenjujoče zlorabe, o katerih mi je govorila čisto vsaka ženska, s katero sem temo načela.

Pri tem se pokaže, da pri tovrstnih nasilnih incidentih ne gre za eksces. Ne gre za primere čudakov in seksualnih manijakov, ki iztirijo, ko se pokaže priložnost. V našem okolju je seksualno nasilje norma, priložnost zanj pa se kaže kar naprej. Norma, ki jo ustvariš, ko fantov ob otipavanju sošolk ne ustaviš. Ko v kdo ve katerem slovenskem filmu po vrsti pokažeš, da je edini izkaz ljubezni, če žensko pritisneš ob hladno mizo in porivaš. Ko moške zadušiš s krščanskim sramom, prikladnim za afektirane seksualne izbruhe. Ko jih pošlješ v vojsko in jih skozi sistemsko strukturo moči naučiš, da je pravi moški tisti, ki se udejanja v skupini z alfa samcem na čelu, ki mu po žilah živčno, ves čas v iskanju razlitja po šibkejših, utripa testosteron.

Prav nič ni čudnega, če ta dolga, kulturno pogojena kontinuiteta nasilja nad ženskimi telesi pridobiva politično legitimacijo. Vdori v naša telesa se na političnem parketu nadaljujejo s strani moških sivih obrazov in bolehnega videza, ki jih učiteljice očitno prav tako niso udarile po prstih in jim povedale, česa drugemu bitju ne gre storiti. Če bi jih poslale v kot, bi danes morda vedeli, da jim pod pretvezo domoljubne ljubezni, ki služi za pridobivanje političnih točk, naše maternice niso na voljo. V okolju, kjer ima nasilje nad ženskim telesom dolgo tradicijo, je pač vse obrnjeno na glavo: v pohodu tega freak showa po medijih nas ne more presenetiti, če so učiteljice oziroma ravnateljice − z obrazi angelc − pravzaprav navijačice ponovnega vznika ideologije, ki je našim staršem ni uspelo premostiti.

Me smo zdaj stare okoli trideset. Še vedno žuramo. Recimo, v zadnjih letih sem se naučila prijema iz brazilskega jiu jitsuja, s katerim lahko v nekaj sekundah onesposobim nasilneža. Naučila sem se, da se po nočnih ulicah gibljem bolj previdno, praviloma nikoli sama (navadno v družbi redkih modrih in kultiviranih moških, ob katerih se počutim varna pred onimi drugimi − da bi znali odigrati to vlogo, jim ni bilo treba v vojsko, bolj v knjižnico, galerijo, po svetu).

Mojo nekdanjo mladostno brezskrbnost je zamenjal strah pred nenadnim vdorom nasilja. Pri tem ugotavljam, da je nasilje, ki se nepričakovano pojavi, pravzaprav manjši problem od tistega drugega − strukturnega, sistemskega, oblikovanega v politično stranko. Tu je pravo jedro strahu, saj se proti sistemu ne morem boriti s prijemom iz borilnih veščin. Niti s tem, da jasno in glasno rečem, naj že enkrat umaknejo roke z naših teles − pri nas so moški vajeni, da NE ne pomeni nujno ne.

Že majhen razgled po dogajanjih doma in po svetu pokaže, da se bo situacija še zaostrila. Ko so naši starši na vrtu sadili zelenjavo in z izvijačem čistili mah iz tlakovcev pred hišo, se je levica pomaknila proti desni sredini, desnica pa je tako lahko postala ekstremna. Nasilje se bo okrepilo. Grožnje nam pri tem ne bodo predstavljali moški, ki v iskanju strehe nad glavo prihajajo iz razbitih držav, pač pa nam bodo še naprej grozile dobre stare domače zlorabe, legitimirane znotraj zakona. Bomo znale v kaosu, ki prihaja, po eni stran ohraniti do zdaj priborjeno, po drugi pa dokončno uveljaviti ekskluzivno pravico do lastnih teles?

Nemara so napeti časi lahko tudi priložnost za obrate na bolje: navsezadnje skupaj z nevarnostjo raste tudi možnost rešitve.

**

Dijana Matković je pisateljica in publicistka. Postavila in urejala je portala Airbeletrina in Državljanska odgovornost. Organizira okrogle mize in pogovore o aktualnih družbenih problemih. Prevaja iz jezikov nekdanje skupne države.