Tiskane izdaje
Ob vnovičnem obisku krajev, kjer smo v preteklosti preživljali čas, ob ponovnem branju knjig ali gledanju filmov, ki so nam ljubi, ob pobotanju s partnerjem, s katerim smo se razšli, ob obisku rojstnega kraja in tako dalje, ljudje radi rečemo, da se vračamo, ali pa rečemo, v slogovno manj dovršeni obliki, ki jo nemalokrat najdete v slovenski pop ali narodnozabavni glasbi, da se vračamo nazaj.
Toda: je vrnitev sploh nekaj, kar nam je na voljo ali pa gre zgolj za naš konstrukt časa, osnovan na ideji življenja, v katerem čas teče linearno, mi pa se premikamo skupaj z njim, zaradi česar naj bi nas minulo čakalo v preteklosti, ki nam bo na voljo, ko se bomo hoteli vrniti?
Kar je minilo, je neizpodbitno končano, živi le v našem spominu, saj v sedanjosti nismo več oseba, ki smo nekoč bili, novi dogodki so našo notranjost preuredili, skupaj z nami pa se je spremenilo tudi vse ostalo - ljudje in kraji, s katerimi in v katerih smo nekoč živeli, v kolikor sploh še obstajajo v kakršnikoli obliki. Če bi ljudske pesmi o na primer vračanju v rodne kraje imele svoje nadaljevanje, če bi obstajala pesem, ki sledi prvotni pesmi, zasnovani na ideji romantičnega zavzetja domačega stanja, bi v njej poslušali o osebah, ki trpijo ob bolečini spoznanja, da nič več ni, kot je bilo. Preteklost, razen v naših spominih, ne obstaja. Na točki, kjer trčimo ob nezmožnost vrnitve, pa se dviga čustvo, ki ima dolgo tradicijo tako glasbenega kot literarnega ubesedovanja: nostalgija.
Nostalgija je pravzaprav vrsta utehe - odveza od stvarnosti sedanjega trenutka, v katerem nekdanjih ljudi in reči več ni, mi pa, skozi spominjanje, ustvarjamo navidezen most do njih, s čimer se odmikamo od bolečine soočanja s spremenjeno realnostjo. Nostalgija je zamrznjenost v času, medtem ko čas, ne meneč se za našo obtičanost, teče dalje.
Če imamo srečo, se lahko zdi, da naše življenje teče linearno - nekaj si zamislimo in gremo proti temu cilju, pri čemer se zanašamo, da se bo naš včerajšnji občutek o nas samih in svetu nadaljeval tudi v jutrišnjem dnevu. Če imamo srečo, se nam lahko zdi, da smo upravljalci časa, ki nam je na voljo, kar nam med drugim omogoča užitek v rafiniranih občutjih nostalgije. Toda »kaj se zgodi, ko pride do dogodka, ki je tako katastrofalen, da se preprosto čez noč spremenimo?« se v dokumentarnem filmu One More Time with Feeling (2016) vpraša Nick Cave. Postanemo nekdo drug, neka nova oseba, odgovarja. Nekdo, ki ni v ničemer podoben staremu jazu. Naše življenje je prekinjena naracija, razdaljeno na tisto pred in po katastrofi.
V Brightonu Nicka Cava. Foto: Arhiv avtorice
»Ljudje mi ves čas govorijo, da zdaj živi v mojem srcu,« pravi Cave, s čimer opisuje poskuse tolažb, ki jih je bil deležen po tragični izgubi sina. »Vem,« jim je odgovarjal, »toda ne živi v mojem srcu. Hočem reči, imam ga v srcu, toda ni več živ.« Namesto nostalgičnih pesmi, ki bi jih Cave lahko ustvaril o »sinu, ki zdaj živi v njegovem srcu«, je storil nekaj bistveno težjega, nekaj, česar so sposobni zgolj redki umetniki. Najprej se je res trudil poiskati nekakšen »narativni smisel«, logično zaporedje med minulim in sedanjim, toda ko je opazil, da sta naracija in z njo ideja linearnega časa laž, je spregovoril naravnost iz trka, ki je povzročil razbitje, trka, po katerem so ostali zgolj fragmenti, koščki, črepinje in čas, ki ne teče naprej, še manj nazaj, temveč se plasti zgolj nalagajo in silijo druga čez drugo.
Nick Cave je z albumom Skeleton Tree zdržal črepinjavost sveta in jo pretočil v skladbe, v katerih ni utehe, ki jo prinašajo zgodbe. Delil je resnico o človeškem obstoju, ki pravi, oluščena balasta, nakako takole: vse, kar obstaja, je sedanji trenutek, ki mu ni moč nikamor ubežati.
