Zapisi iz podtalja: Samo ne ustavljajte se
čet, 30.11.2017, 12:00
Zapisi iz podtalja: Samo ne ustavljajte se
Delajte do roba svojih zmogljivosti in čez. Brez predahov, postankov, brez gledanja okoli sebe.

Že nekaj časa sem članica facebookove skupine, imenovane Izgorelost in pot k sebi. Ker je izgorelost postala epidemija, nastala kot posledica zahteve po nenehni produktivnosti, ker izgorelost prihaja z roko v roko s pričakovanji, da bo človek karseda podoben robotom − ves čas v pogonu, v pripravljenosti, priklopljen na vse kanale komuniciranja, ves čas dostopen, da ne bo nikoli potreboval počitka, da se ne bo nikoli pritoževal, pač pa se bo nenehno izboljševal, nadgrajeval, postajal boljša verzija sebe in ob vsem tem nosil še nasmešek −, zaradi teh razlogov, zaradi slikanja družbe sedanjika skozi objave uporabnikov sem na dogajanja znotraj te facebookove skupine posebej pozorna.

Večinoma me objave, četudi pričakovane, žalostijo − odgovornost za situacijo, v kateri so se znašli, ljudje dosledno pripisujejo sebi, nastalo stanje pa zdravijo z obliži − s psihologiziranjem, z rekreacijo, z meditacijo, z jogo, z zimzelenim 'zdaj spoznavam samega sebe'. Žalostijo me, ker svojega stanja ne povezujejo s širšo družbeno klimo, ne vidijo, da so del kolesja, ki jih v takšno vedenje sili, kolesja, ki jih troši, izrablja, porablja, kolesja, ki mu ni mar za njihovo upehanost in nenadno obtičanost, ki ga bo jutri izpljunilo in zamenjalo z novim zagnancem, bodočim upehancem. Če bi to razumeli, se skupina ne bi imenovala Izgorelost in pot k sebi, ampak, na primer, Izgorelost in pot k vstaji ali pa, za tiste brez potrebe po participaciji, Izgorelost in samo mir mi dajte.

Namesto tega imajo izgorele osebe večinoma na voljo zgolj psihologijo, ki ima omejen domet in pogosto ni drugega kot površinska tolažba, nič več kot orodje za razbijanje skupnosti na posamične jaze, nič več kot razpredanje o očitnostih (oprostite, nismo tako zapleteni − ja, vsako živo bitje potrebuje počitek), predvsem pa je psihologija tisto področje, ki ne le da ne doprinaša k družbenim spremembam, temveč prevečkrat skrbi le za status quo, ko posameznike zgolj opremlja za preživetje v toksičnih okoljih − brez uvida v probleme okolja.

Psihologija se sijajno poda s prepričanjem današnjega človeka, da nima vpliva na nič zunanjega in je tako njegovo edino poslanstvo vlagati vase − v kar se da tržno privlačno in konkurenčno različico. Da bi posameznik v tem uspeval, uspevati pa mora, se ne bo ustavil le pri, kot se reče, tujih truplih, temveč bo do zadnjih kapljic življenjske moči izžel tudi samega sebe. Zadnjič sem v omenjeni facebookovi skupini, denimo, naletela na tole objavo:

»Zanima me vase mnenje, kaj menite da je bolje, ko zacne clovek opazati znake izgorelosti. Ali da se ustavi, morda ostane nekaj dni na bolniski, ali da poskusa opravljati obveznosti dokler gre.«

Ustaviti se?

Tridesetletni kredit za stanovanje se ne bo odplačal sam, tretji družinski avto se ne bo odplačal sam, po delovnem tednu se vikendica ne bo uredila sama, vedno je kaj za pobarvati, obrezati, prenoviti, urediti rože na balkonu, na balkonu, kjer ni stolov, kaj šele naslanjačev, kajti rit, ki sedi, se zredi, zato je treba v nedeljo še v hrib, s kolesom, peš, a zagnano, z naporom teka, a z lahkotno življenjsko filozofijo, s pametno uro, ki zapiska, če se na kaki klopci predolgo zadržite.

Ustaviti se?

Predstavljajmo si. Sedimo pod tušem, mirujemo, zato je večja verjetnost, da nas prav tu, prav v tej komori izolacije, doletijo nadloge, kot so nenadni uvidi, trenutki, ko sebe in svet, v katerem se nahajamo, ugledamo s ptičje prespektive:

Zaboga, kam tečem? si naenkrat rečemo.

Prežemati nas začne močna nuja, da bi vse, kar smo si naložili, brez nadaljnjih odlašanj, brez pritiska odložili − da bi pustili vse niti, ki jih držimo, naj jih odnese vodni vrtinec, tako lahkotno, tako nezavezujoče, kot odnaša vodo v odtok. Da bi se naslonili nazaj in vsaj za hip zadihali.

Saj vendar nisem mašina, saj nimam mašine namesto glave, človek sem*, si rečemo.

Stotinko sekunde kasneje nas zalije panika in katapultira iz ležečega položaja:

Koliko do propada zaradi neplačanih računov?

Koliko, da nas družba, ki človeka vrednoti po tem, kolikor proizvede, izpljune in označi za lenuha, sanjača, slabiča, izrodek vrste, tistega čudaka, ki sedi na balkonu in šteje zvezde, tistega, ki je v posmeh družini? Kaj nam je sploh dano storiti na svetu, kjer se vedno najdejo takšni, ki bodo celo v morilcih in vojnih zločincih videli heroje, nihče pa ne bo ne slavil ne glorificiral človeka, ki se je preprosto zaradi dignitete odločil odnehati in izstopiti iz kolesja?

Ni druge: karkoli storite, samo ne ustavljajte se.

Delajte do roba svojih zmogljivosti in čez. Pomagajte si z jogo in meditacijo, če je treba. Spoznavajte se. Samo brez predahov, postankov, brez gledanja okoli sebe, brez razmišljanj pod tušem. Samo nadaljujte.

In naj vas nikar ne skrbi:

Ko po kratkem, stresnem življenju, preživetem v boksu z drugimi samospoznavajočimi, pride smrt po vas, bo nekdo − morda človeško bitje, morda ne, vseeno − nekdo ali nekaj bo zasedlo vaš prostor pod žarnico in nadaljevalo, kjer ste ostali.

--

* Aluzija na govor iz filma Veliki diktator, 1940: »Soldiers! Don't give yourselves to brutes − men who despise you − enslave you − who regiment your lives − tell you what to do − what to think or what to feel! Who drill you, diet you, treat you like cattle, use you as cannon fodder. Don't give yourselves to these unnatural men − machine men with machine minds and machine hearts! You are not machines! You are not cattle! You are men!«



Zapisi iz podtalja: Samo ne ustavljajte se

Delajte do roba svojih zmogljivosti in čez. Brez gledanja okoli sebe, brez razmišljanj pod tušem. Foto: Shutterstock

Prijavi sovražni govor