Tiskane izdaje
V Sloveniji lahko storiš praktično karkoli, pa te zaradi tega ne bodo doletele omembe vredne posledice. Moraš pa izpolnjevati vsaj nekaj pogojev. Namreč, da si politikant, ki sicer uživaš v statusu politika, izvoljenega na demokratičnih volitvah, da si politično nastavljen, seveda z neizogibno oznako strokovnosti, sposobnosti in pokončne moralno-etične drže, funkcionar v službi politične oblasti, ali pa da imaš z nekaterimi ali pa kar z vsemi omenjenimi dobre odnose, ki jih znaš ob pravem času tudi ustrezno nagraditi.
Tako preprosto je to. Zato priporočam lovcem na lagodnejše življenje brez pretresov, naj se že končno včlanijo v politikantske stranke in se tam brezobzirno grebejo, prilizujejo in sprenevedajo, da bi se prerinili v tako imenovani hram demokracije, morda pa se bi zavihteli še višje od poslanskega stolčka. Vložek? Slepo, ubogljivo, upogljivo in puhloglavo sledenje strankarskim voditeljem in programom, pogoste vaje iz praznega govoričenja, nekaj oblek in pripravljenost obljubljati, obljubljati in obljubljati ter prepričevati, prepričevati in prepričevati.
Če boste pri vsem tem uspešni, boste morda nekoč celo voditelj slovenske diplomacije. En dan boste govorili eno, drugi dan drugo, tretji dan tretje. In povsem vseeno bo, če je kaj od tega sploh res. Vaš skupni imenovalec bo, da boste vselej poskušali biti duhoviti. Tako se vam bodo smejali otroci in upokojenci, ki jih je v državi največ. Ko vam bo kdo stopil na prste, boste zacvilili, da je to nagajanje politične opozicije ali preprosto konstrukt, s katerim vas želijo pri vašem delovanju v dobro državljanov in države diskreditirati na nepošten in neargumentiran način. To bo zadostovalo, saj boste s tem umirili nezahtevno javnost otrok in upokojencev, ki bo sicer malce godrnjala, to pa bo hkrati znak, da lahko nadaljujete v istem slogu.
Ne verjamete? Poslušajte slovitega šefa slovenske diplomacije Karla Erjavca. Če ob njegovem govorjenju ne dobite potnih dlani, potem ste zreli za ta posel. Poslušajte šolsko in športno ministrico Majo Makovec Brenčič, kako v Odmevih pojasnjuje svojo moralno-etično držo s pogledom naprej, ne pa nazaj v neupravičena izplačila na svoj račun, ko je delovala na ekonomski fakulteti. Če ob njenem govorjenju ne dobite potnih dlani, ste zreli za ta posel. Poslušajte ... Ne, finančnega ministra Dušana Mramorja ne morete poslušati, ker s svojega piedestala novopečenega imetnika nagrade iz tujine sploh ne daje izjav. Torej tu ne pridemo niti do potnih dlani.
Pa kdo na drugi strani vsaj zardeva? Kje pa! Zardevanje in potne dlani so za ljudstvo, volivce, davkoplačevalce, za revno in brezposelno rajo, ki naj vsake toliko pride dat svoj glas, oni bodo pa vse skupaj urejali po svoje, zase. Mar premier Miro Cerar kdaj občuti potne dlani? Se na njegovem obrazu pojavi rdečica zaradi nelagodja ali celo sramu, ko posluša in gleda, kaj počnejo člani njegove vlade, ki jo razglaša za tako silno etično in moralno že od začetka svojega vladanja? Mu je tu in tam nerodno? Saj, ker je na tako odgovornem položaju, mora opraviti tudi s takšnimi in podobnimi pojavi. Kam pa pridemo, da bodo premier in njegovi ministri švicali v roke in zardevali vsevprek. Saj bi jih nagnali skozi zaprta vrata, kjerkoli bi se pojavili. Zato jih je treba razumeti; hladne, brezkompromisne, sprenevedave, arogantne in samovšečne. Samo tako lahko preživijo tam, kjer jim je lepo. Zardevanje in potne dlani so za otroke in upokojence, pa za tistih nekaj vmes.
