Naj trpečemu umirajočemu bolniku dovolimo prekiniti svoje življenje?
sre, 18.10.2017, 12:00
Naj trpečemu umirajočemu bolniku dovolimo prekiniti svoje življenje?
Takoj moramo vzpostaviti sistem paliativne oskrbe in se začeti pogovarjati o umiranju in smrti.

Umiranje, smrt in medicina so v zadnjih destletjih dramatično spremenili svoj obraz. Še pred stotimi leti nismo živeli dlje kot stari Grki in Rimljani, ne dosti dlje kot vseh 8000 generacij Homo sapiensa, celo ne bistveno dlje kot šimpanzi, od katerih smo se ločili pred osmimi milijoni let. Smrt je bila dolga stoletja večinoma hitra in nepovezana s starostjo (de Montaigne je, denimo, zapisal, da je smrt v starosti »redka, izjemna in posebna«), večinoma smo umirali doma, sredi svojih bližnjih.

Danes je slika pomembno drugačna. Živimo dlje od vseh kopenskih sesalcev, dvakrat dlje kot v antiki ali srednjem veku. Zlasti v bogatejših delih sveta smrt prihaja s starostjo in pri dveh tretjinah bo umiranje počasno. Zdravniki bodo ugotavljali kronično bolezen in se borili proti nezadržnemu odpovedanju vse več organov. In pri dveh tretjinah se bo smrt prikradla, ko bodo ljudje osamljeni zrli v bledo razsvetljen strop doma starejših ali bolnišnice ali, s cevkami v telesu, na intenzivnem oddelku prisluškovali brnenju aparatur in kapljanju infuzij. Besede najbližjim bodo ostale večinoma neizrečene, morda v omami zdravil tudi neizoblikovane.

Je takšno umiranje potrebno? Študija v štirih velikih državah z različno tradicijo, vero in stopnjo razvitosti (ZDA, Italija, Japonska, Brazilija) je pokazala, da si ljudje povsod želijo umreti doma. Smrt Antona Čehova, doma, ob prijateljih (‘Ich sterbe!'), s kozarcem šampanjca v roki, (p)ostaja mitska legenda.

Človekove vrednote in hotenja se vrtoglavo spreminjajo. Še včeraj uboj sužnja ali lastne hčere, ki je zanosila v grehu, ni bil sporen, samomor pa je pomenil pogubo v večnosti zanj, ki je visel na vrvi, in pogubo na tem svetu za njegovo pretreseno družino. Danes gradimo globalno etiko, ki temelji na spoštovanju in sočutju do vseh ljudi (vse bolj tudi živali).

Enako je z medicino − kako osupljive možnosti vplivanja na spočetje, življenje, umiranje in smrt ima ta stroka danes. Ena najbolj sijajnih je celostna paliativna oskrba, s katero lahko blažimo bolečino in grozo pred možnim trpljenjem zadnje poti. Pred dnevi smo imeli svetovni dan hospica in paliativne oskrbe, ki je tokrat potekal pod geslom Paliativna oskrba in splošna zdravstvena pokritost − poskrbimo za tiste, ki trpijo. Strokovnjaki s tega področja so nas seznanili z dejstvom, da kljub dokazom, da paliativna oskrba učinkovito lajša in preprečuje trpljenje, 18 milijonov ljudi po svetu še vedno umira v bolečinah in v stiski. Tudi v Veliki Britaniji, zibelki paliativne oskrbe, je ta vsak dan na voljo le v petini vseh bolnišnic.

Za Slovenijo takšnih podatkov nimamo. Je pa dejstvo, da v državi gradimo organizirano paliativno oskrbo v nekaterih zdravstvenih domovih in bolnišnicah, na bolnikovem domu in v socialnovarstvenih institucijah. Ali to pomeni, da smo − kot minljivi posamezniki, kot otroci, zakonci, starši, prijatelji umirajočih, kot zdravniki, kot zakonodajalci in kot etična bitja − vzpostavili pogoje, da bo odhajajoči zadnjo pot prehodil čim bolj umirjeno, brez bolečin, brez nepotrebnega trpljenja, čim bolj dostojanstveno in po možnosti s poslednjim pogovorom? Odgovor je: »Ne!« »V realnosti je paliativna oskrba marsikomu še vedno nedostopna,« ocenjuje predsednica delovne skupine za paliativno zdravstveno nego.

Razlogov je veliko: premalo znanja s področja paliativne zdravstvene nege, neprepoznavanje ali prepozno prepoznavanje potrebe po vključitvi paliativne oskrbe, pomanjkljiv sistem financiranja. Zdi se, da še nekaj časa ne bomo zmogli slediti priporočilom WHO, ki opredeljuje zdravstveno pokritost tudi kot pravico vsakogar do paliativne oskrbe. Nekateri bodo − kljub vsemu − ob umiranju tožili o bolečinah, z različnimi besedami opisovali trpljenje, občutek razčlovečenja in izgubljenega dostojanstva, drugi bodo odhajali v terminalni sedaciji, v globokem spanju; od svojih ljubljenih se ne bodo imeli možnosti posloviti ne z besedo ne s pogledom. Pri večini se bomo pogovoru o odhodu bolj ali manj spretno izognili − ker nas tega nihče ni učil, ker nas je strah, ker nas je smrt bolnika prehitela, ker se o tej temi pač ne govori. A študije kažejo, da pravočasni pogovori precej zmanjšujejo strah in trpljenje. Toliko tega lahko strokovna in sočutna paliativna oskrba skoraj čudežno reši − a ne prav vsega.

Kako različna mnenja lahko slišimo ob postelji človeka, ki navaja − morda tudi ob zdravilih − trpljenje in bolečine. Koliko vprašanj. Ali človek sme posegati v naravni potek svojega umiranja? Ali mora zdravnik podaljševati življenje do konca, z vsemi sredstvi, ki jih ima medicina na razpolago? Se lahko zdravnik odloči za opustitev, odvzem aktivnega zdravljenja? Tudi vode in hrane? Ali bolniku z namenom lajšanja bolečin lahko dajemo vse večje odmerke zdravil, tudi če mu s tem skrajšamo življenje? Ga zaradi bolečin lahko uspavamo v smrt (terminalna sedacija)? Naj družba trpečemu bolniku dovoli, da prekine svoje življenje? Zgolj s svojo iznajdljivostjo ali s pomočjo napoja, ki mu ga pod nadzorom družbe lahko predpiše zdravnik?

Nekaj − kot družba, ki se v Evropi najhitreje stara − lahko storimo takoj. Moramo vzpostaviti sistem paliativne oskrbe in moramo se pogovarjati o umiranju in smrti; med seboj in s tistimi umirajočimi, ki takšen pogovor pričakujejo in potrebujejo. Zelo strpno, z veliko mero občutljivosti. Stališča številnih ideologij, religij, teh in drugih skupin lahko pogovor obogatijo, a − če nastopajo s pozicij nestrpnosti, ekskluzivnosti, večnih resnic in politične moči − tudi zatrejo; zato mora kot končna obveljati modrost univerzalnih etičnih načel in strokovnih spoznanj.

***

Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je nevrolog in univerzitetni učitelj, predstojnik Katedre za nevrologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in dober poznavalec področja nevrodegenerativnih možganskih bolezni.

***

Zdravstveni blogi na Delo.si

Vsako sredo točno opoldne si na spletni strani Dela podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:

prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog

dr. Maruša Hribar, homeopatinja

Sabina Senčar, ginekologinja

izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica

prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog



Naj trpečemu umirajočemu bolniku dovolimo prekiniti svoje življenje?

Foto: Reuters

Prijavi sovražni govor