Tiskane izdaje
Ni besed, s katerimi bi lahko človek opisal tragedijo ob smrti dveh odgovornih državljanov v bolnišnici Izola. Odgovornih, to je zdravnika, ki je tisti dan, kot že tolikokrat prej, pregledal nadpovprečno število bolnikov, in policista, ki je poskušal preprečiti tragedijo. Trud sta plačala z življenjem.
Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je v vseh državah velik problem. Mnoge se reševanja tega problema lotevajo zelo resno. Statistike žal kljub temu kažejo, da je nasilja vedno več – prav gotovo pa več, kot se ga prijavi.
Zaposleni v zdravstvu nasilje bolnikov nemalokrat jemljemo kot del svojega dela, zato ga ne prijavljamo. Največkrat so nasilni pacienti, pa tudi drugi, sorodniki, obiskovalci in vsi, ki prihajajo v stik z zaposlenimi.
Na podlagi analiz je mogoče definirati okolja, kjer obstaja večja možnost nasilnih dogodkov – na primer v urgentnih centrih, pri delu z odvisniki, geriatriji, v okoljih z višjo stopnjo kriminala, na oddelkih s preobremenjenim osebjem ...
Tudi prepolne čakalnice in dolge čakalne vrste so lahko vzrok za konflikte. Ljudi, ki pridejo v konflikt z zaposlenimi v zdravstvu, lahko delimo v dve skupini. Prvi delujejo nasilno v afektu, ki ga sproži določena situacija. Druga skupina so posamezniki, ki nasilni dogodek načrtujejo in ga nato izpeljejo. Pri tragediji v Izoli je očitno šlo za osebo, ki je načrtovala morilski pohod.
V okoljih z večjo možnostjo nasilja zaposlene izobražujejo, kako prepoznati potencialno nevarnost in ustrezno odreagirati. Tudi žalost ob bolezni ali smrti se lahko sprevrže v agresijo do okolice. Ustrezen odziv, tudi s pravilno verbalno komunikacijo zaposlenega, lahko zaustavi potencialnega nasilneža pred izvedbo dejanja; to velja predvsem za ljudi, ki delujejo v afektu. Skoraj nemogoče pa je prepoznati in ustaviti osebo, ki je nasilno dejanje načrtovala, kot se je, žal, zgodilo v Izoli.
Pri obrambi zaposlenih pred nasiljem so detektorji kovin veliko premalo. Vzpostavljanje zaupanja med zdravstvenim osebjem, bolniki in svojci je dolgotrajen proces. Urejen zdravstveni sistem prav gotovo pripomore k temu. Žal pa se nasilje nad zaposlenimi dogaja tudi v okoljih z urejenim zdravstvom.
Kaj torej storiti, da bi bilo nasilja nad zaposlenimi v zdravstvu čim manj? Odpraviti ga namreč ne bomo mogli nikoli.
Vsekakor se ne smemo obnašati tako, kot smo se po zadnjem tragičnem dogodku. Javno napadanje z odgovornostjo za umor ne pripomore k ničemur. Izgovor, da je za umor kriva predolga čakalna vrsta, je nevarno igranje z ognjem. V javnosti visi v zraku mnenje, da je bolnik ubil dva človeka zaradi predolge čakalne vrste.
Ni izgovora za to, da kdorkoli, tudi zapit psihopat, ubije odličnega urologa in požrtvovalnega policista. Pričakovali bi, da bodo predstavniki zdravniških organizacij in ministrstva z ramo ob rami stopili skupaj proti nasilju in pokazali ljudem, da do njega ni nobene tolerance.
Kakšno je bilo sporočilo medsebojnega obtoževanja odgovornih, je bilo jasno že naslednji dan, ko je neki drug pacient grozil z razstrelitvijo.
Preprečevanje nasilja je zelo kompleksna zadeva, s katero bi se morali ukvarjati vsi. Tudi bolniki, svojci in drugi bi se morali zavedati, da z nasiljem nad zaposlenimi v zdravstvu delajo škodo tudi bolnikom. Ne samo zaradi nezadovoljstva zaposlenih ob nasilju, ki logično zmanjšuje njihovo motivacijo za delo z bolniki. V razvitih državah računajo tudi finančno škodo, ki nastane zaradi, na primer, bolniške odsotnosti ljudi, ki so utrpeli nasilje.
V Izoli je ta škoda nemerljiva.
Po zgledu tujih držav, ne samo zahodnih, bi se nujno morali aktivneje ukvarjati s preprečevanjem nasilja. Sem seveda sodi tudi urejanje zdravstvenega sistema. Tako bomo pokazali tudi največje spoštovanje do obeh tragično preminulih in njihovih svojcev.
***
Dr. Erik Brecelj je kirurg, zaposlen na Onkološkem inštitutu Ljubljana. Njegova skrb za bolnike in dolgoletno odzivanje na anomalije v sistemu slovenskega zdravstva sta povzročila, da je postal ena bolj prepoznavnih osebnosti na Slovenskem. Njegovo »oporečništvo« mu je nakopalo kar nekaj nevšečnosti.
***
Zdravstveni blogi na Delo.si
Izjemen odziv bralcev Dela na tematske zdravstvene strani, s katerimi smo v zadnjih letih poskušali čim bolj celovito prispevati k védenju o najbolj priporočljivih in strokovno preverjenih prijemih za ohranjanje zdravja, o boleznih in možnostih za njihovo zdravljenje pri nas, nas je spodbudil k nadgradnji pisanja o aktualni in akutni problematiki s področja zdravja in zdravstva.
Še naprej vam bomo predstavljali zgodbe posameznikov, ki jim je, čeprav se je zdelo nemogoče, uspelo premagati težko bolezen, še bolj dosledno bomo opozarjali tako na vrhunske dosežke slovenske medicine kot tudi na sistemske pomanjkljivosti in napake, da bi jih lahko čim prej odpravili.
Tematska zdravstvena stran bo v Delu znova postala stalnica. Na spletu pa objavljamo zdravstvene bloge. Vsako sredo točno opoldne si podajajo pero in izmenjujejo dobronamerne pa tudi kritične misli strokovnjaki z različnih področij:
dr. Erik Brecelj, kirurg
Sabina Senčar, ginekologinja
prim. mag. Matjaž Turel, pulmolog
Gabrijel Fišer, kirurg
Diana Zajec, novinarka
izr. prof. dr. Danica Rotar Pavlič, družinska zdravnica
prof. dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog
dr. Maruša Hribar, homeopatinja
