Tiskane izdaje
Ozračje je prav zanimiva mešanica. Običajno mu rečemo kar zrak, torej sestavljen plin. A ozračje je več kot samo zrak. V zraku je poleg plinov še precej trdne snovi. Kako pride ta v zrak, boste vprašali? Lahko nastane: kapljica zmrzne in v zraku dobimo ledeni kristal; pri tem se seveda postavlja vprašanje, ali je to res trdna snov, saj je voda pri sobni temperaturi tekoča, tudi plinasta, a na, denimo, desetih kilometrih višine je »sobna« temperatura vendarle znatno pod ničlo, torej je voda tam v najbolj običajni obliki zmrznjena. Poleg vode je v zraku še kup trdnih delcev in o nekaterih v zadnjih letih pogosto slišite − o »zloglasnih« PM10. Ti niso samo plod človeškega bivanja na Zemlji, a jih ljudje uspešno množimo.
Veter pa dviga v višave tudi prah, puščavski pesek. Tudi o tem ste najbrž že slišali marsikaj. Kadar v peščeni puščavi nastane močan veter, vrtinčast vihar, se drobni puščavski pesek dvigne kilometre visoko v ozračje. Tako ga lahko zračni tokovi zanesejo daleč stran od njegovega »doma«, tudi k nam in tudi na severno stran Alp.
Drobna peščena zrnca na svojem potovanju počasi izpadajo, se spuščajo k tlom, saj tudi nanje deluje privlačna sila Zemlje. Z oddaljenostjo od vira je torej puščavskega peska običajno v zraku vse manj. Včasih na tleh niti ne vemo oziroma ne moremo ugotoviti, da zračni tokovi nad nami nosijo puščavski pesek. Šele ob morebitnih padavinah ga zaznamo tudi na tleh. Če v takem primeru dežuje, so avtomobili umazani, kot da bi jih poškropil z blatno vodo. Kadar sneži, je sneg rahlo obarvan z oranžno-rožnato barvo. Včasih je to mogoče opaziti le v gorah. Tak sneg nato prekrije nova plast »čistega« snega, in ko sčasoma naredimo prerez snežne odeje, lahko vidimo eno ali celo več plasti obarvanega, »umazanega« snega.
Puščavski pesek je zelo droben in v naših zemljepisnih širinah običajno ne povzroča težav. Ozračje je zaradi njega lahko bolj motno, nisem pa še slišal, da bi morali pred njim opozarjati udeležence v letalskem prometu, kot na primer pri vulkanskem pepelu. Vulkanski pepel namreč sestavljajo veliko trdnejši delci, ki so običajno tudi precej ostri, puščavski pesek pa je plod erozije, predvsem vetrne erozije, ki majhne delce sčasoma zbrusi in zaobli.
Močni vzhodni vetrovi iz Sahare vsako leto napihajo ogromne količine puščavskega peska v Atlantik vzdolž zahodne afriške obale. Ker so tam vetrovi iz te smeri stalnejši, je seveda tudi puščavski »prah«, pesek, pogosteje »na jedilniku« in temu primerno so količine prenesenega ali spihanega peska dosti večje kot v Sredozemlju in drugod po Evropi, kjer le se le občasno vzpostavi takšna vremenska situacija, ki nam ga lahko prinese. Zato je merjenje takšnega pojava na stari celini veliko težje in zahteva dobro predpripravo, odvisno predvsem od dobre vremenske napovedi.
Prisotnost saharskega peska lahko zaznavamo s pomočjo satelitov. Seveda ga lahko »najdemo« šele, ko je že tu. Satelit ne vidi v prihodnost, da bi lahko napovedali, da bodo zračni tokovi s seboj prinesli tudi pesek.
Saharski pesek ni strupen ali kako drugače škodljiv. Edina škoda, ki jo lahko povzroči, so umazani avtomobili ali morda solata z vrta.
***
V živo v interaktivni grafiki
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF boste lahko v živo spremljali tudi na Delo.si, na posebni podstrani. V njej boste poleg sprotne trase leta našli vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Med pisci blogov bodo poleg Matevža Lenarčiča še Griša Močnik, Andrej Velkavrh, Petar Damjanić, Boris Mikuž, Petra Draškovič Pelc in Martin Šolar.
Po vzletu Lenarčičevega letala lahko spremljate traso, vsebnosti črnega ogljika na območju Sredozemlja ter prebirate bloge članov ekipe GLWF, sproti pa jo bomo opremljali tudi s posnetki s poti.
Spremljate jih lahko na njihovi spletni strani in na facebook profilu.
