Tiskane izdaje
Zadovoljni ljudje so ponavadi prijazni, tolerantni, razumevajoči, skratka prijazni do humanega okolja, lahko bi jih imenovali celo socio-ekologe. S pojmom in dejstvom zadovoljstva se sicer ukvarjajo filozofi, sociologi, znanstveniki, že vse od preskoka od živali na človeka, vendar je snov še vedno izmuzljiva, nedefinirana, relativna, polje manipulacije, filozofskih razprav in eksplozivno orodje v rokah oblasti.
Z zadovoljstvom množic se ukvarjajo vsi politiki z bolj ali manj strokovnimi ekipami za piar, saj so zadovoljni ljudje tudi »dobri in pravi« volivci.
Definicij zadovoljstva je veliko in se globoko spreminjajo s časom, zavedanjem, geografijo, geopolitiko, socialnodružbenim okoljem, ekonomijo, izobrazbo in vzgojo.
S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo le, da imajo vsaka družba in posamezniki v določenem času in prostoru svoja specifična orodja za dosego stanja zadovoljstva. Poti do individualnega zadovoljstva so tako različne, da nima smisla razglabljati o njih, opazujemo lahko samo trende v različnih družbah sveta v preteklosti in zdaj.
Stanje zadovoljstva lahko opišem na podlagi opazovanja lastnega življenja kot stanje ravnotežja, v katerem ni nobenih dodatnih potreb, niti materialnih niti duhovnih. Takšna »blažena« stanja so časovno zelo omejena in se kmalu porušijo zaradi agresivnega okolja.
Večina otrok tega sveta je ob rojstvu porinjena v določeno socialno okolje z bolj ali manj izrazitimi specifikami, ki ponujajo različna orodja do osebnega zadovoljstva. V izrazito religioznih skupnostih se v glavnem navezujejo na vrednote in standarde, ki jih predpisujejo, saj lahko posameznik z njihovim uresničevanjem doživlja sprejetost od okolja, izgrajuje svojo osebnost in samozavest, predvsem pa smiselnost obstoja.
Kljub temu da tudi v izrazito ateističnih družbah religiozna humanistična načela bolj ali manj držijo in se izražajo skozi pravo, postaja njihovo uresničevanje manj pomembno na poti do zadovoljstva.
Zahodna demokracija, ki smo si jo po 50 letih komunizma močno želeli, nas je pred 25 leti hudo udarila, predvsem zato, ker niti nismo dobro vedeli, kaj to je in kaj nam dejansko prinaša.
Globalizirani svet z vsiljeno tako imenovano »demokracijo« je socialno življenje s pomočjo interneta in drugih komunikacijskih orodij prestavil iz lokalnega na globalni nivo. Nekoč kratke in preproste poti do osebnega zadovoljstva so postale dolge, zavite, negotove, kljub temu da je njihovo število tako rekoč neskončno. Raznovrstna, tudi eksotična hrana, komunikacijska tehnologija, prevozna sredstva, podjetništvo, šport, prazniki, fotografiranje, pisanje, slikanje, potovanja ... Socialni darwinizem, ki ga zahodna družba sicer ne propagira, je zažrt v vzgojne in izobraževalne programe, dnevno politiko, predvsem pa v gospodarstvo. Zahodna družba postaja urbana džungla, kjer ne veljajo humanistične vrednote, temveč naravni zakon, ki ga je utemeljil Charles Darwin z izborom vrst in teorijo evolucije na podlagi opazovanja živih bitij v naravnem okolju.
V takšnem okolju, kjer je vsak posameznik v tekmi z vsakomer, smo zasičeni z informacijami, ki se nas ne tičejo in nas niti ne zanimajo, vendar jemljejo prostor ozaveščanju in empatiji do okolja. Tudi običajni ljudje postajamo psihopati, tako kot večina »uspešnih« politikov, gospodarstvenikov, podjetnikov, znanstvenikov, estradnikov ..., ki nam s svojo »zmagovalnostjo« predstavljajo vzor in ideal poti do zadovoljstva.
Danes zlahka opazimo, da »ameriške sanje« (v prevodu: vsak je lahko predsednik, bogataš, zmagovalec, če le hoče in se potrudi) ne obstajajo, da je to zgolj manipulacijsko orodje liberalne ekonomije in podporne politike za izkoriščanje večine, za koncentracijo kapitala in vzvodov oblasti. Na koncu vsake tekme je zmagovalec samo eden, vsi drugi so poraženci.
Ali je lahko človek bolj zadovoljen od zadovoljstva? Je mogoče narediti lestvico intezivnosti zadovoljstva? Kje so začetki in kje limiti tega želenega stanja? Je lahko trajanje neomejeno ali je definirano s svojim koncem?
To so vprašanja, na katera ima vsak od nas svoje odgovore, na podlagi lastnih izkušenj in spoznanj.
Več kot petdesetletno opazovanje ljudi na različnih koncih sveta, sobivanje, samoopazovanje in samospraševanje, spoznavanje zgodovine, kultur in običajev me navdaja s prepričanjem, da so bili v preteklosti limiti zadovoljstva bolj razmaknjeni in je bilo tako več prostora za zadovoljstvo.
Moderni svet, v katerem trenutno živimo, se globalizira. Razlogi za to postajajo vse bolj prozorni in jasni, koncentracija kapitala in oblasti je lažja v populaciji ljudi, kjer vsi razumejo isti jezik in zakone in imajo enake želje in potrebe.
Globalizirani populaciji je lahko vsiliti nove vrednote in prepričanja, kot so gospodarska rast, potrošništvo, tekmovalnost, zmagovalna miselnost, skratka, v dveh besedah, »ameriške sanje«. Internetna orodja, kot so socialna omrežja, google, novičarski spletni mediji, so idealna sredstva množične manipulacije, ki poleg drugih negativnih učinkov na fizično zdravje radikalno višajo spodnji in zgornji prag zadovoljstva. Enostavni, elementarni sprožilci zadovoljstva, kot so čist zrak, voda, lepo naravno okolje, sončni vzhodi in zahodi, prijazen pogled soseda, sodelavca, zmagovanje na vaških tekmovanjih, branje dobre knjige, jutranja kava ..., postajajo manj pomembni od zmage na globalni ravni, uspeha v službi, karieri, materialnih dobrin, zmagovalne vizije, dobrega avta, adrenalinskih doživetij, eksotičnih potovanj ...
Zvišanje spodnjih limitov zadovoljstva nas sili v pospešeno iskanje novih sprožilcev ugodja, ki vodijo v nenehno izumljanje in kupovanje nepotrebnih stvari, masovna potovanja, raziskovanja, tekmovanja, prerivanja, izključevanja. Vzgojeni za večno življenje, prestrašeni pred njegovo končnostjo. Vsiljeno prepričanje kupovanja varne prihodnosti s kopičenjem denarja in drugih materailnih dobrin nas vodi v nebrzdan pohlep.
V takšni družbi postaja onesnaževanje okolja eksponentno. Ekosistem, ki ga poznamo in zagotavlja človeku in drugim živim bitjem kvalitetno življenje, počasi razpada. Politično-ekonomska mantra, da je človek razumno bitje in da je v preteklosti s svojim umom še vsakič nadvladal naravo, da je sposoben novih raziskav, ki bodo zagotovo prinesle rešitve, je naivna in zavajajoča. Vsaka raziskava za reševanje kakršnega koli problema porabi ogromne resurse in energijo, dobre rešitve pa so vedno tudi zlorabljene. Dokazi so ogljična industrijska revolucija, odkritje jedrske energije, nova zdravila, geoinženiring, globalna prevozna sredstva in trgovina ... Vsaka dobra rešitev nekega problema ustvarja potencialne nove probleme.
Ekologija kot dejavnost za ohranjanje našega življenjskega okolja ni in ne more biti ekonomski, raziskovalno-gospodarski problem. Ekologija se začne z ozaveščanjem ljudi, z nižanjem praga zadovoljstva, z neustvarjanjem ali zmanjševanjem ekoloških problemov, z zniževanjem potreb, s sodelovanjem namesto tekmovanja.
Kaj lahko torej ljudje, posamezniki naredimo dobrega za naše življenjsko okolje? Kako lahko vsi postanemo resnični ekologi?
Ozavestimo končnost življenja, ki je v našem razumevanju časa tudi precej kratko, vplivajmo na znižanje praga lastnega zadovoljstva, berimo knjige, ne nasedajmo internetnim, ekonomskim in političnim manipulacijam, ignorirajmo akcijske razprodaje, nizkocenovne prevoznike, potujmo po svetu le če nas res zanimajo drugačne kulture, in ne zgolj zato, ker so tam bili že sosedje ali sodelavci, znebimo se strahu pred prihodnostjo, kupujmo na podlagi realnih možnosti in potreb, avtomobile z majhnimi izpusti, električna vozila šele takrat, ko bodo cene primerljive drugim in bo električna energija dokazano do okolja prijazna.
Predvsem pa, držimo svoj »ego« čim bolj na kratko in dokažimo, da darwinovi zakoni v humani družbi preprosto ne držijo. Spremenimo EGO v EKO.
***
Podvig Matevža Lenarčiča in ekipe GLWF lahko sprmeljate na posebni tematski strani na Delo.si. V njej poleg sprotne trase leta najdete vse ključne informacije o pripravah, poteku, namenu in ciljih projekta, sodelujoči ekipi, pa tudi o njihovih prejšnjih podvigih.
Med pisci blogov so poleg Matevža Lenarčiča še Griša Močnik, Andrej Velkavrh, Petar Damjanić, Boris Mikuž, Petra Draškovič Pelc in Martin Šolar.
