Zimska idila

Ali kako se soočiti z zimskimi užitki.

Objavljeno
02. februar 2013 11.59
Voranc Vogel, Delo.si
Voranc Vogel, Delo.si
Ko človek v mislih načrtuje svoj čarobni vikend v gorah, v glavi riše slike idiličnih vršacev obsijanih s soncem. Predstavlja si, kako bo ob smučarski pavzi srkal ravno prav sladek in olimonjen čajček in svoje trupelce nastavljal sončnemu žarčenju in čez vikend ležerno napolnil baterije.

Realnost zna biti precej drugačna. Začne se, ko se v entuziastično ekstremistični maniri s sotrpinom soočita ob neki človeku popolnoma nedostojni uri in začneta v popolnoma neprimeren avtomobil basati nepredstavljive količine materiala, ki naj bi gorski vikend naredil vreden preživetja.

Tako otovorjena se nato, ob krutem spoznanju, da je ob omenjeni človeka nedostojni uri v Ljubljani daleč največ ljudi, nekako pregužvata do avtoceste. Stvar okusa je, koliko vas moti zmehčan bencinski sendvič in topla kokakola. Kalvarija se nadaljuje ob dejstvu, da je potrebno v avto naloženi kup opreme nekako spraviti na vrh gore. Za to k sreči skrbi gondola, ki pa se jo je namenilo uporabiti precej preveč ljudi, kot bi si to lahko želela.

Vrh, končno. Z vsemi štirimi oklepajoč se torb in vrečk je treba najti pot do koče, ki bo služila kot zatočišče pred napovedanim viharjem. O soncu ne duha ne sluha. Sliši se zgolj glasno škripajoč zvočnik, ki samodejno menja radijske postaje in v tem naključnem početju nikoli ne naleti na kaj poslušljivega.

Do trenutka, ko si natakneš neugodno trdne in težke španske čevlje primerne za smuko, je telo utrujeno, duh pa si želi zdravega gibanja kot potica špargljev. Ob dejstvu, da so te za smučarsko karto kar primerno olupili, se gre pač sprijazniti z okoliščino, da se bo naslednjih nekaj ur treba boriti za življenje med ledeno grudastimi snežnimi gmotami.

Res pa je, da so zvečer, ko je vse te zdrave snežne zabave konec, oči prijetno težke in mišičevje uživa v stanju med agonijo in ekstazo.