Tiskane izdaje
»Hi, I'm the Guardian chatbot. I'll keep you up-to-date with the latest news. Would you like me to deliver a daily morning briefing to you?«*
»To bi bilo zelo prijazno od tebe!« sem odvrnila. Internetnemu robotu, namreč, ki ga je na Facebookovi platformi razvil eden vodilnih britanskih medijev, The Guardian.
A komunikacija med nama ni stekla. Nekje se nama je dobesedno zataknilo. Ali še bolje, zagozdilo. Potem ko sem se namreč strinjala, da bi si želela brati njegova jutranja pisma, mi je hladno odvrnil: Ni problema, na dnevna obvestila se lahko naročiš tudi pozneje. V redu, sem si mislila, začetniška trema. Gremo dalje. Bot me je vprašal, ali bi si želela izvedeti za glavne novice dneva. In sem kot iz topa izstrelila: Da!
Pa spet ni šlo. Rekel je, da me ne razume. Čeprav nekoliko žalostna pri sebi, sem vseeno poskusila še enkrat. In vtipkala Sirija. Spet je dejal, da ne razume. Da bi razumel Slovenija, sem si že vnaprej mislila, da bo malo verjetno, a sem glede na visoko pojavnost Trumpa in »naše« Melanie kljub temu poskusila. Žal, tudi ta poskus ni uspel.
Aaahhh.
A našla sem nekoga, ki me je razumel. Čeprav sem se ga dolgo otepala, zaradi že skorajda ponarodele pristranskosti, sem se na podlagi priporočil vseeno obrnila nanj. CNN. In se je obnesel. Na poizvedbo »Slovenia« mi je nemudoma posredoval linke treh člankov: Kaj obiskati v Sloveniji, domovini Melanie Trump, Rojstno mesto Melanie Trump: To je dobro za naše mesto in za naše vino, pa še zgodbo o nogometni tekmi med Slovenijo in Anglijo mi je ponudil. Okej, vendarle deluje! »Hvala in lep dan!« sem se mu zahvalila. In spet zašla. Dejal je namreč: »Živijo, pa začniva!«
Aaahhh.
Lansko leto je bilo leto, v katerem so začeli vznikati tako imenovani klepetalni boti (chatbots). To so zametki umetne inteligence za medijske servise, nekakšni internetni roboti, s katerimi uporabnik komunicira ter se tako informira − namesto da bere časopis, gleda TV in celo namesto tega, da brska po novičarskih spletnih straneh.
A zakaj so se mediji zdaj preusmerili še na klepetalnice? Ali ni kanalov že dovolj ali pa celo preveč? Kako se znajti med njimi? Odgovor je sila preprost. Statistika kaže, da so klepetalnice premagale družbena omrežja, v tem pogledu, da se prek njih deli vse več vsebin. Oziroma da uporabniki postajajo bolj dovzetni za deljenje vsebin prek klepetalnic kot pa prek družbenih omrežij. Očitno se spet vračajo k sebi, v neko intimo, le da je ta zelo drugačna od tistih osebnih prostorov, ki smo jih poznali pred pojavom digitalnega mreženja.
In tako je tudi vse tisto, kar sledi omenjenemu odgovoru, zares sila preprosto. V prizadevanju za to, da uporabnik prebere točno določeno informacijo, torej našo, mu je treba pot do nje čim bolj olajšati. Medijski portal Quartz, denimo, je za ta namen pred skoraj letom dni razvil posebno konverzacijsko aplikacijo. Ta je prevzela videz klepetalnice, ki simulira pogovor. Dejansko se prek nje ne pogovarjamo, temveč samo izbiramo, to je klikamo na ponujene možnosti. Besede so nam nekako položene v usta. Zadeva je simpatična in deluje. Verjetno še najbolj od vseh do zdaj preklikanih možnosti. In prav Quartz napoveduje, da bo letos prišel na trg še s tako imenovanimi glasovnimi boti. Kot sta to Amazonova Alexa ali pa Googlov Assistant.
In tisti drugi, ki so, se bodo verjetno najhitreje razvili. Denimo servisni ali komercialni. Z njimi lahko prek zloglasnega Uberja pokličete taksi, prek slovenskega Trolja pa izveste uro prihoda avtobusa. Zadeva dejansko deluje. A kot servis, in ne kot klepetalnica. Zadnje so postale le še ena izmed platform za posredovanje informacij in ne opravljajo v tem smislu več vloge, ki jo pomensko nosi njihovo stvarno ime.
Seveda, klepetalni boti niso nikakršno čudo, računalniški program pač, ki simulira pogovor. Včasih je dobesedno avtomatiziran, včasih ga (še vedno) upravljajo ljudje. Niso se še naučili toliko, da bi dejansko lahko simulirali komunikacijo, in zato zgoraj opisani »šumi«. A verjetno to niti nikoli ne bo njihov končni cilj.
Namesto tega je verjetno dovolj že − angažma. Angažirati posameznika ter stopiti v interakcijo z njim. Zdi se, da to postaja magična beseda sodobnih komunikacij. Le njeno udejanjenje je še treba docela premisliti. Znova in verjetno tudi na novo. Ter v ta premislek vključiti tudi vedenje, da so pač algoritmi tisti, ki nam − hočeš nočeš − vladajo. »Izračunajo« odgovor na naše vprašanje in vedo, kod po spletu se sprehajamo. In nam tako selektivno izbirajo vsebine, ki jih hočemo videti. Ostale pa ... Le kateri vladar si tega ne bi želel?
*»Živjo, jaz sem Guardianov klepetalni bot. Poskrbel bom, da boš na tekočem z zadnjimi novicami. Želiš, da ti vsak dan dostavim jutranje obvestilo?«
