Tiskane izdaje
Če vam interneti včeraj niso pregoreli zaradi blatnodolskega obkladanja z begunsko krizo (medtem ko je karavana spraševala, ali lahko gre, lepo prosim, naprej na sever), so vas verjetno od ranega jutra pošiljali nazaj v prihodnost v avtu znamke DeLorean, na lebdeči rolki ali s kakšno drugo napravo, ki je iz Michaela J. Foxa naredila globalno zvezdo osemdesetih, Christoperja Lloyda pa za vedno obsodila na vloge norega znanstvenika ali kakšne druge ekscentrične pojave.
Včeraj je bil namreč 21. oktober 2015, kamor se je v drugi iteraciji filmske serije prestavil Marty McFly/Michael J. Fox, da bi rešil svojo še nerojeno deco. Stvar se seveda zakomplicira, časovna premica se začne lomiti vse naokrog in vse skupaj je ravno dovolj smešno, da je postalo kultno.
Zabavljivi segmenti medijev so tako včerajšnji dan posvetili nebroju člankov o tehnologijah in napredku, za katere so leta 1985 mislili, da se bodo do letos že zgodili. Od »hoverboarda« (ki je tako rekoč že realnost) prek samozavezljivih športnih copat, takisto do mode, kjer pa smo namesto faux-vesoljske mode dobili − hipsterje.
A pri obhajanju življenja, ki posnema umetnost (ki posnema življenje), bi zagrešili strašansko napako, če bi ostali samo pri Vrnitvi v prihodnost.
Te dni se namreč na Novi Zelandiji odvija prava mala drama, v kateri sodelujejo mestne oblasti Aucklanda na eni strani in vrli prebivalci prestolnice na drugi, jedro spora pa so zeleni otočki ob pločnikih, ki so − čeprav se stikajo z zasebnimi zemljišči − javna površina.
Aucklandski mestni svet je pred časom odločil, da mestne službe teh zelenih otočkov ne bodo več kosile, ampak so njihovo vzdrževanje naložile kar prebivalcem samim. Ti seveda niso izgubljali časa in so koščke zemlje, za katere so bili po novem odgovorni, takoj začeli spreminjati v zelenjavne ali cvetlične vrtičke.
To pa spet ni bilo povšeči mestnim oblastem, ki so si začele izmišljevati raznorazne izgovore, zakaj prebivalci tam ne bi smeli gojiti te ali one rastline. Oziroma, če bi nadobudni vrtnar rad gojil (ali gojila) kaj drugega, kot od oblasti požegnane sadike, potem bi moral najprej pljuniti sto petdeset dolarjev za privilegij, da bodo njegovo prošnjo sploh obravnavali, in ni rečeno, da bi jo vedno tudi odobrili.
A uporabniki vrtičkov se ne dajo. Odločili so se, da se bodo do konca borili za svojo stvar in da vrtičkov ne dajo. Vztrajajo, je zapisal BBC, da so njihovi vrtički mnogo lepši kot pokošena travica, in zdaj čakajo na končni obračun z mestnimi oblastmi.
Glede na kontekst bi se ta skorajda moral zgoditi tako nekako kot v filmu Hot Fuzz. Tam preveč pedantnega policista, ki je bil kazensko premeščen na podeželje, pričaka na videz idilična vasica, njeni psihotični prebivalci pa imajo temno skrivnost. V svoji želji po lepih vrtičkih so namreč šli tako daleč, da odstranijo vsakogar (predvsem mularijo), ki to poštirkanost moti in jim zmanjšuje možnost osvojiti naslov najlepše vasice v Angliji.
Seveda vse skupaj na koncu preraste v eno najbolj bizarnih splošnih razpaljotk našega časa, v kateri občani srednjih let nenadoma postanejo eksperti za orožje, a hkrati ne znajo v našega junaka spraviti niti enega kosa svinca.
In to vse zato, ker niso hoteli, da jim kdo taca po njihovi zemlji.
Vsakršna podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je seveda nenamerna.
***
Aljaž Pengov Bitenc ni neznano ime. Nasprotno, med tviteraši je znan pod vzdevkom @pengovsky, na spletnem radiu Kaos opravlja naloge urednika, na straneh Nedela pa v vlogi političnega komentatorja sooblikuje družbeno klimo. Mnenj, ki praviloma ne ostanejo neopažena, ne deli le v slovenskem, ampak tudi v angleškem jeziku; je tudi avtor bloga Sleeping with Pengovsky (sex and politics).
Berete ga lahko tudi kot rednega blogerja na Delo.si. Njegove prispevke objavljamo vsak drugi četrtek ob 12. uri.
