Tiskane izdaje
Nekaj je v zraku. Veliko stvari je. Sploh vse tisto, kar hočemo videti. Tudi »revolucijo«, če hočete. Čeprav v Franciji ni takšna, kakršno »imajo« v Grčiji ali kot po svežem političnem vetru sprememb hrepenijo v Španiji. Francoski radikalni levičar in evroposlanec Jean-Luc Mélenchon je lahko še takšen »revolucionarni turist«, ki potuje od Madrida in Aten do Južne Amerike, za zdaj je videti, da bo potreboval še kar nekaj časa, da bi lahko navduševal in širil množice rdečih Francozov. Tudi zato jih ne more, ker so med družbami − grško, špansko in francosko − svetlobna leta razlik; v Franciji je brezposelnost še vedno (samo) okrog desetodstotna, resda pa se že desetletja postopoma povečuje. In nemara tudi zato ne, ker nekdanjemu socialistu (ko je leta 2008 ustanavljal Parti de gauche, Levo stranko, se je zgledoval pri nemški Die Linke) mnogi zamerijo, da je njegova vizija družbe prihodnosti preveč zaprta (do priseljevanja). Tudi on kakor da noče razumeti nemira sodobnega sveta. Koliko je v Franciji ura, se je nekako nakazalo v nedeljo, ko so v departmaju Doubs volili novo poslansko ime, ki naj bi zamenjalo komisarja Pierra Moscovicija. Najbolj prepričljiva je bila skrajna desničarka Sophie Montel, ki se ji je (tudi z islamofobično retoriko) uspelo prebiti v drugi krog s skoraj tretjinsko podporo; z njo se bo čez nekaj dni pomeril socialist Frédéric Barbier (28,8 odstotka je dobil v prvem krogu) ... Rezultat bo nov signal ali vsaj signalček, kam gre politično Francija.
Revolucija je zelo drugačna, ni politična, politika vedno zamuja vsaj nekaj korakov za ljudmi. K prerodu poziva in ga v izjemnih globalnih razsežnostih opaža Jacques Attali − ekonomist, nekdanji svetovalec Françoisa Mitterranda, mislec in avtor številnih del − z novo knjigo Devenir soi. Ne, ni se mogoče več naslanjati na druge in pričakovati nevemkakšnega čudeža od zunaj, tudi od države ne, svoje življenje je treba, kakor verjame, pogumno vzeti v svoje roke. Ne gre za upor niti za vprašanje odpornosti, ampak za to, da si dovoliš biti, kar si ... Osvobajanje in usmerjanje energije v ustvarjalnost zunaj ideologij in determinizmov pa je nekaj najlepšega; pretrgati okovje in biti samsvoj, je kakor na novo zadihati, brez vzdihovanja po boljših starih časih. Teh ne bo več nazaj, razmere bodo demografsko, okoljsko, socialno, ekonomsko, urbanistično ... zmeraj bolj apokaliptične in zato vse manj obvladljive. Zanimiva Attalijeva knjiga že nekaj tednov in tudi zadnje dni skače iz vitrin pariških knjigarn, knjige pa so najboljši kazalnik, kaj je v določenem trenutku družbeno v zraku. Zato je treba vstopati v knjigarne, kakor je treba v gledališče in kino.
Tudi francoska socialna komedija Discount, ki jo te dni predvajajo pariški kinematografi, nastavlja ogledalo času, ko so številni lačni, hrana (še dobra, vendar morda s pretečenim rokom) pa nesolidarnostno − ker je zmanjkalo zdrave pameti, ne pa tudi papirja in odločnosti za neživljenjske predpise in pravila − končuje na odpadu. Podobno kot grozi, da bodo na cesto leteli trgovci in trgovke iz diskonta, vsaj tisti, ki ne zmorejo pritiska neusmiljene štoparice in izgubljajo bitko s samopostrežnimi blagajnami. Zato so se odločili, da bodo »solidarnostno« revolucionarni: kradejo, kar bi bilo uničeno, pa še marsikaj zraven, in organizirajo lastni alternativni diskont, takšnega, ki je po cenah in pristopu prijazen do malega človeka. Film je seveda predvsem lucidna in simpatična komedija, jasno je tudi, da jemati, kar ni tvoje, in preprodajati naprej ni plemenito, tudi v imenu prepotrebne solidarnosti ne ..., in skoraj absurdno je, da so prav te dni, ne v filmu, ampak v resničnem življenju, pridržali tri lačne, ki so kradli zavrženo hrano iz zasebnih smetnjakov Intermarchéja v Frontignanu.
Časi se spreminjajo, bolj kot se politično zavedamo, ali so družbe sposobne birokratsko slediti! Še dobro, da je vsaj umetnost vse bolj pri pameti, če ta v realnosti še vedno ne deluje. Morda pa bo počasi spet prišla k sebi, skupaj s srčnostjo in solidarnostjo: denar od oglaševanja filma Discount bodo namenili za brezplačne obroke v (Coluchevih) Restos du Coeur; za zdaj jih je zagotovljenih že pet tisoč.
Vedno vidimo, kar hočemo videti. Tudi revolucije, takšne in drugačne, bolj bi se morali zavedati tiste, o kateri govori Jacques Attali.
