Tiskane izdaje
Nimajo vse družbe enakega odnosa do sebe. Nekatere malone ves čas in povsod izobešajo svoje zastave in na vsakem koraku ponavljajo svoje ime: na obcestnih plakatih, vidnih od zelo daleč, pa na brisačah in kuhinjskih krpah ..., tudi v modo in drugo prepoznavno industrijo, napredno in urbano, posrečeno vnašajo prastare ruralne vzorce. Drugod človek prebere ime države morda na mejnem prehodu ali že prej na kakšni obmejni prometni oznaki, potem pa skorajda ne več. Lahko se vozi skozi njeno krajino, pa ga vsaj na poti nič ne vabi vanjo, niti ne opominja na njo – vsaj ne na njeno ime.
Kako Portugalci gledajo nase in na svojo identiteto, je očitno v Coimbri in v tamkajšnjem tematskem parku Portugal dos Pequenitos: Portugalska za najmlajše in na nek način tudi Portugalska v malem praznuje letos že 5 let. Leta 1940, ko so na pobudo znanega coimbrskega zdravnika in profesorja Bissaya Barreta park odprli, je bila portugalska družba, seveda, precej drugačna, kot je videti zdaj. To je bil čas Salazarjeve nove države (Estado Novo), doba še nekaterih kolonij: Angole, Mozambika, Sāo Toméja in Príncipa ...
(Foto: Portugal dos Pequenitos)
V njihove pomanjšane paviljone se je – ob še v indijskega, brazilskega ... – v diktatorskih časih vstopalo drugače, kot si jih je mogoče ogledovati danes. Zdaj se lahko otroci in odrasli v njih učijo o portugalski zgodovini, o svojih pomorščakih in pomembni vlogi pri odkrivanju sveta, o sedanji jezikovni navzočnosti portugalščine po raznih koncih planeta ..., ne pa več o »imperiju«. Park, ki ga je arhitekturno zasnoval Cassiano Branco, ostaja nasploh nadvse zanimiv, tudi zaradi nekaterih muzejev in predvsem, ker je na mestu zbrana vsa prepoznavna arhitektura: za otroška telesa pomanjšani gradovi in drugi zgodovinski spomeniki pa tipi tradicionalnih hiš iz različnih koncev države ... Verjetno ni Portugalca, ki ga ne bi že v mladih letih popeljali v Portugal dos Pequenitos, pravijo prijatelji iz Lizbone. Tako je bilo med diktaturo in nič manj simpatičen se jim obisk tematskega parka ne zdi niti danes.
Portugalska družba, ki zadnja leta spet preživlja težke čase, ni zaprta in zadrta, ampak jo precej bolj določata odprtost in prepišnost. Z zahodnega roba stare celine, ki ni velik: Portugalcev je samo nekaj več kot deset milijonov, se je od nekdaj odhajalo v svet in tudi prihajanja je izjemno veliko ... O tem govorijo danes tudi številne mednarodne šole, da ne govorimo o pisanih barvah prebivalstva, o prastarih in močnih (vinskih) vezeh z Britanci in morju tujcev z lastnimi nepremičninami pod portugalskim soncem pa še, med drugim, o vsej (afriški) ponudbi na tamkajšnjih tržnicah in sploh drugačni izbiri: o tesnih podjetniških in trgovskih vezeh s celinami, ki jih dobro poznajo. Nimajo skrajne desničarske stranke, ki bi glasno manipulirala z domoljubjem, imajo pa levičarske stranke in tudi druge, ki (z obcestnimi plakati) kličejo na shode in zborovanja – zato ker je treba malemu človeku vrniti dostojanstvo in dati priložnost prihodnosti.
Ob tem malone vedno pripišejo v svojih barvah, rdeči in zeleni: za Portugalsko gre.
