Tiskane izdaje
Ni nujno vedno stati v vrsti, in vendar je velikokrat treba. Da in ne se nenehno prepletata in tudi prepirata v nas, kakor se ves čas izzivata bi in ne bi in sta v večnem premisleku jaz in mi ali še mainstream in margina, ospredje in rob.
Marsikdo se mora v vrsto postaviti za kruh, sploh za pomoč, in takih je vedno več tudi v naših koncih sveta. Seveda ne bi noben človek hotel prostovoljno v množico lačnih, nesrečnih in obupanih (zaradi intimnih ali širših katastrof), res pa ne more nihče z gotovostjo vedeti, kaj ga čaka v novih ovinkih življenja. V vrstah žalosti ni mogoče stati navdušeno.
Neredko se kdo vedno znova zato postavi v vrsto, ker nekam hoče: denimo po umetniški užitek v galerijo Uffizi v Firencah. Za intimni stik z biseri civilizacije je treba potrpežljivo čakati dolge ure, z vnaprej rezerviranimi vstopnicami vsaj v teh jesenskih dnevih skoraj nič, toda tudi razgledovanje po galeriji je nežno prerivanje v množici obiskovalcev − zaradi večnih Michelangela, Leonarda da Vincija, Botticellija, Giotta, Caravaggia in drugih mojstrov. Umetnost je v življenju treba občudovati vedno znova in spet, zato se je zanjo vredno dobrovoljno in mirno postavljati v vrste. Odkar so jih začeli tako množično vleči turisti, druge poti niti ni. Uberejo jo lahko le tisti, ki so − bodimo konkretni − VIP in si, kakor pred nedavnim Beyoncé in Jay-Z z otrokom, zmorejo privoščiti zaseben, povsem nemoten in zato zelo osredotočen ogled – Louvra, na primer.
Vrst je seveda nič koliko, obstaja prva in zadnja vrsta pa še vse druge manj vpadljive vmes. Včasih koga na silo potegnejo iz kakšne, medtem ko kaže iz premnogih strumno in brez oklevanja izstopiti prostovoljno; vsaj brž ko se intimna misel ne prepozna v množični praznini. Ali iz takih, ki silijo v predalčkanje: še nad lastno vero v potrošniške predale blagovnih znamk se velja vedno znova zamisliti. In prav tako nad takšnimi, ki čredno gradijo kulte, kult osebnosti nič manj. Med jaz in mi ne škodi določena zadržanost, postoj za premislek je blagodejen, kakor vsaj tu in tam dobro dene margina proti mainstreamu. Socialna obstranost verjetno ne, intelektualna in mentalna obrobja pa so lahko znak zanimivega samohodstva, če ne kar nevarnega vrvohodstva.
Kajpada so še vrste, v katere je treba z zanosom in vero. Za velike premike je nujno potegniti čim daljše, lahko so tudi nemirne, zgodovina zna postreči z nič koliko zgledi, sedanjost prav tako. V nedeljo so pred prepovedanimi »volišči« mirno in dostojanstveno v dolgih vrstah stali številni Katalonci. Kup vprašanj so porajali in mnoga vprašanja so se nemara tepla v njih: med da in ne, bi ali ne bi, jaz in mi, o robu in ospredju.
Vedno znova je treba strniti vrste, tudi zato, da bi iz njih lahko kdaj intimno izstopili ..., potem pa bi vse neštetokrat ponovili. Konflikt je večen in pot naprej.
