Tiskane izdaje
Poleti je ameriška televizijka mreža CBS lansirala novo satirično TV-serijo BrainDead, ki tematizira delovanje ameriškega političnega sistema. Življenje v Washingtonu se zaplete, ko začnejo zunajzemeljski hrošči jesti možgane politične nomenklature. Glavna junakinja Laurel Healy, zaposlena pri bratu, demokratskem senatorju, poskuša zaustaviti nevarne žuželke, katerih cilj ni nič manj kot podrediti si posameznike in posledično tudi celotno človeštvo.
Serija avtorjev Michelle in Roberta Kinga (znanih po Dobri ženi) se navezuje na aktualno politično situacijo v ZDA in njeno satirično sporočilo je bržkone to, da lahko dogajanja na ameriškem političnem parketu razumemo zgolj, če predpostavimo, da politike obvladujejo hrošči iz vesolja oziroma da ti politiki delujejo brez polovice možganov.
Premisa serije je, da hrošči z odžiranjem možganov pri človeku zaostrijo njegovo politično držo, tako da se, denimo, zmerni konservativci prelevijo v strastne zagovornike ameriške vojaške ekspanzije, demokratski liberali pa so pripravljeni na socialistično revolucijo. Moralka zgodbe, ki se je avtorja serije ne naveličata poudarjati in je kot moralizatorični vložek tudi najbolj moteča, je seveda ta, da so ekstremizmi vseh vrst najbolj nevarni, da je najbolje vztrajati na zmernih liberalnih vrednotah, podprtih z zdravim razumom.
Tovrstnih serij, ki stavijo na politično zmernost in precej neposredno napadajo vsakršno radikalnejšo politiko, v svetu ameriške zabavne industrije ne manjka. Začelo se je z Zahodnim krilom, danes pa je glasnik te drže serija Uredništvo.
A prav ta pozicija je morda najbolj nevarna, pa tudi najbolj naivna. Temelji namreč na neutemeljeni predpostavki, da je politična sredina že kar vnaprej izgotovljena, potem pa glede na to nevtralno točko politične zmernosti obstajajo bolj ali manj radikalni odkloni v levo in desno.
Zadošča že bežen pogled v polpreteklo zgodovino, da vidimo, kako se je na Zahodu zgolj v nekaj desetletjih spremenilo razumevanje tega, kaj je sredina − ki seveda nikoli ni bila in ne bo nevtralna. Še pred dvajsetimi leti je bila namreč borba za socialno državo, za pravice delavcev, za večjo obdavčitev korporacij del zmerno levičarske politične drže, medtem ko je danes ta pozicija že ekstremna. Ekstremna je glede na zahteve trga, zahteve po večji gospodarski rasti in hkrati varčevanja, glede na konkurenčnost in kar je še teh popularnih terminov aktualnega ekonomskega ustroja.
Če bi generaciji 68', ki se je pognala na ulice s težnjo po politični, seksualni, akademski itd. emancipaciji, nekdo rekel, da evropski parlament odloča o nekem mednarodnem sporazumu, o katerem splošna javnost ne ve tako rekoč nič in do katerega imajo omejen dostop še evropski polanci, bi bili upori in protesti veliko bolj siloviti, kot so danes ob sporazumu, znanem pod imenom TTIP. Če bi bilo vse, kar je znanega o tovrstnem sporazumu to, da korporacijam lajša delovanje in kopičenje dobička, s čimer se države v več segmentih odpovedujejo lastni suverenosti, ne bi bil izključen celo kakšen bolj radikalen poskus revolucije.
Eden od študentskih sloganov maja 68' je bil: »Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče!« Danes se to »nemogoče« pojavlja v obliki, ki si ga delavci in študentje tedaj ne bi mogli zamisliti niti v najhujši nočni mori. Politična sredina se je od šestdesetih let pomaknila močno v desno, zato se danes zdijo ekstremne že zahteve po pravicah, ki so bile včasih brez pomisleka vključene v »zmeren« socialnodemokratski program.
Ne pozabimo, da se je že fašizem predstavljal kot zlata sredina med dvema ekstremoma, preveč liberalnim prostim trgom in premalo liberalnim komunizmom. Naj torej živi zmernost, če pri tem ne pozabimo, da najbolj kruta politična bitka poteka prav za to, katera politična opcija bo obveljala za zmerno.
Živimo v dobi ekstremne zmernosti. Prav ta dozdevno najbolj zmerna in strpna drža je namreč najbolj radikalna. S tem ko nas prepričuje, da se odpovemo vsakršni politični strasti, ki je ključna za kakršnekoli spremembe, politiko zvaja na dozdevno nevtralno hladno racionalno ekspertno upravljanje različnih področij življenja. Pri tem ostane netematizirano, s katere pozicije formulira probleme, ki se jih loteva, in v kakšnem okviru zasnuje njihove rešitve. Drža, ki se predstavlja kot neideloška in tako rekoč »naravna«, je najbolj ideološka, saj zamaskira dejstvo, da se pod nevtralnim političnim plaščem menedžeriranja države dogajajo radikalni ekonomski premiki, predvsem s tihim in sistematičnim povečevanjem moči koorporacij.
Dobre komedije ponavadi uspejo tako, da so pri smešenju neusmiljene do vseh ekstremov, radikalno levega in radikalno desnega. Ob BrainDead pa se zdi, da bi morala predmet komedije in smešenja postati prav ta dozdevno nevtralna sredinska pozicija − pozicija večnega statusa quo.
