Znanost kot igra
sre, 22.11.2017, 15:00
Znanost kot igra
Kaj boš ko boš velika? Znanstvenica. Dopoldne bom odkrivala zdravilo za raka, popoldne pa nov neizčrpen vir energije.

Bilo je vroče poletno dopoldne v avtu brez klime, verjetno v poznih devetdesetih. Na sprednjih sedežih starši, na zadnji sedežih jaz in moji sestri. Starejša sestra Marion je vedno sedela na sredini, da midve z mlajšo sestro Katarino ne bi ušpičili kakšne bolj ali manj posrečene lumparije, ki bi se najverjetneje v roku dvajsetih minut končala z jokom. »Kdaj bomo tam?« se je glasilo klasično vprašanje, »Kdaj se bo videlo morje?«. »Peljemo se s hitrostjo 110 kilometrov na uro.« Se je iz sprednjih sedežev glasil hudomušen odgovor. Nastopila je tišina, začel se je lov na prometni znak. »Aha! Poglej, še 80 km do Kopra.« Zopet tišina - če v eni uri naredimo 110 kilometrov, pomeni, da je do morja manj kot 1 ura, mar ne? »Nič celih sedem ure.« ena od nas naglas pove odgovor - »to je približno 45 minut, pa še malo dlje, če bo gneča.« In tako je znanost zakorakala v moje življenje.

Lahko bi rekla, da smo bile radovedni otroci. Vsako je zanimalo nekaj drugega. Marion je imela rada kemijo, Katarina glasbo, jaz pa najrazličnejše zadeve. Začelo se je z mesojedimi rastlinami, nadaljevalo s kaktusi, biologijo, matematiko in fiziko. In nato biologija človeka. Milijoni let naravne selekcije, ki so počasi a vztrajno izbirali med uporabnostjo in energetsko učinkovitostjo, so postopoma oblikovali mehanizme, ki po svoji kompleksnosti prekašajo katerikoli stroj.

Fascinirala me je evolucija, ki je na neki točki privedla do tega, da smo se bili sposobni spraševati, razmišljati, se prilagajati. Govorim o razvoju enega najbolj neverjetnih organov - naših možganov - ki so v pričetku nastali predvsem zaradi potrebe po gibanju, danes pa mi dovoljujejo, da bolj ali manj uspešno pišem tale sestavek. Odprlo se mi je novo področje. Našla sem se v medicini, starejša sestra v fiziki, mlajša pa v biokemiji. Človek bi lahko rekel, da je znanost uspešno usvojila velik del naših življenj.

Kljub temu sem ob vprašanju: »Kje vidim znanost v svojem življenju?« obstala s prazno glavo. Znanost v mojih mislih namreč predstavlja širok pojem, ki nerad pristane za okvirji. Vidim jo povsod okoli sebe. Vidim jo v mobilnem telefonu, umetni inteligenci in naprednih terapijah, ki temeljijo na genskem inženiringu, pa tudi v moji domači marmeladi ter nevihtnih oblakih. Od prvih korakov človeštva pa do danes gradimo in širimo svoje znanje, pri tem pa je znanost postala vedno bolj kompleksna in za enega posameznika neobvladljiva.

Več glav več ve - se glasi znani slovenski pregovor in tako velja tudi v znanosti. Živimo v obdobju poplave informacij in znanstvenih odkritij in zato je praktično nemogoče slediti vsem znanstvenim področjem. Tako se bo področje, ki ga obvlada fizik trdne snovi, močno razlikovalo od znanja celičnega biologa, psihologa ali specialista medicine. Z različnim znanjem pa pridejo tudi drugačne izkušnje ter perspektive, ki le skupaj prikažejo kar najbolj celostno podobo.

Zato - čeprav ob besedi znanstvenik pomislimo na imena kot so Leonardo Da Vinci, Marie Curie ter Albert Einstein - danes odkritja v znanosti ne pripadajo več posameznikom, pač pa je nujno potrebno sodelovanje. Ker so me možgani zanimali že v srednji šoli, sem se na faksu včlanila v Sinapso - Slovensko društvo za nevroznanost, kjer med drugim sodelujem pri organizaciji Tedna možganov, ki poteka tretji teden marca vsako leto. In prav tam sem izkusila moč interdisciplinarnega sodelovanja v znanosti. Organizacijsko ekipo poleg študentov medicine sestavljajo še študenti psihologije, filozofije, kognitivne znanosti, farmacije, prava ter biokemije, k sodelovanju pa so vabljeni študenti vseh panog, ki vidijo nevroznanost v svojem poklicu. Tako se je ustvarila ekipa, ki na odkritja in problematike gleda iz različnih zornih kotov, hkrati pa so ustvarjena plodna tla za izmenjavo nasvetov ter raziskovalnih idej.

Poleg sodelovanja v znanstvenem svetu pa me zanima tudi sodelovanje na bolj mikroskopski ravni. Naše telo je namreč sestavljeno iz nepredstavljivo velikega števila celic, ki skupaj tvorijo tkiva, organe in organske sisteme ter navsezadnje omogočajo izvajanje kompleksnih funkcij. Poleg tega v našem telesu nismo sami, v našem črevesju prebiva več kot tisoč trilijonov najrazličnejših mikroorganizmov, ki ravno tako sodelujejo pri marsikateri funkciji. Vsem tem mikroorganizmom z eno besedo rečemo mikrobiota in v zadnjih letih me je posebej pritegnilo sodelovanje med črevesno mikrobioto ter našimi možgani. Izkaže se namreč, da spremembe v našem počutju ter obnašanju vplivajo na našo mikrobioto, pa tudi obratno - določene spremembe v mikrobioti lahko vplivajo na naše razpoloženje, obnašanje ter vplivajo celo na potek določenih nevropsihiatričnih obolenj.

Všeč mi je ideja, da smo tekom milijonov let evolucije z našimi mikroskopskimi slepimi potniki razvili kompleksen odnos, ki do neke mere temelji na sodelovanju. Predstavniki mikrobiote v zameno za varnost in hranila v naših prebavilih sodelujejo pri prebavi ter nas branijo pred bolj nevarnimi bakterijami. Na njihovo prisotnost pa so se prilagodili tudi naši možgani. Komunikacijo med mikrobioto ter možgani raziskuje mlada veja nevroznanosti, ki vztrajno raste.

Kaj boš ko boš velika? Znanstvenica. Dopoldne bom odkrivala zdravilo za raka, popoldne pa nov neizčrpen vir energije. Leta in izkušnje so me kmalu naučila, da je bil moj načrt malenkost preveč optimističen. Še vedno pa v sebi skušam ohranjati tisto skrito željo po reševanju težav na kar se da kreativen način. Znanstveni pristop v mojih mislih namreč ne predstavlja nekaj tujega, kovinskega in grozečega, temveč ga razumem predvsem kot kreativen pristop k reševanju težav. Zato mi je všeč primerjava znanosti z igro, ki prav tako temelji na sodelovanju, kreativnosti ter radovednosti, pri tem pa je pomembno, da se neprestano prevprašujemo, odgovore pa iščemo z odprto glavo.

»Kaj boš ko boš velika? Znanstvenica. Dopoldne bom odkrivala zdravilo za raka, popoldne pa nov neizčrpen vir energije.« Foto: Roman Šipić/Delo

Pri tem pa velja poudariti, da ima tudi znanost svoja pravila in načela, ki niso tu zato, da bi bila v napoto, ampak nam zagotavljajo kakovost odkritij. Govorim o sedmih glavnih načelih, ki so splošnost, objektivnost, preverljivost, veljavnost, zanesljivost, natančnost in sistematičnost. Brez teh hitro zajadramo v prostor psevdoznanosti. Ta je večkrat predstavljena na zanimiv in poljuden način, obljublja stvari, ki jih ne bi smela, molči pa o odprtih vprašanjih.

Znanstveniki so po drugi strani pri obljubah bolj zadržani, do odkritega pa bolj kritični, saj ne želijo zavajati javnosti. Poleg tega pogosto pozabijo koliko povprečna oseba o njihovem področju ve - oni se s tem ukvarjajo vsak dan, marsikdo pa za njihovo delo sliši prvič. Zato se zgodi, da svoja odkritja širši javnosti predstavijo iz svojega zornega kota, ki je celo drugim strokovnjakom pogosto tuj. Žal so zaradi tega znanstveni podatki povprečni osebi večkrat manj razumljivi, zato se raje odloči za psevdoznanstvene podatke, ki so pogosto tudi bolj dostopni.

Tako se vrzel med strokovnjakom in laikom veča ter daje prostor ljudem, ki krivijo znanost v svojo korist. Ti žal pogosto nimajo moralnih zadržkov in predvsem v medicini radi zaslužijo na nevednosti obupanih. Še posebej me jezijo tisti, ki vrzel med znanostjo ter splošno javnostjo namenoma večajo in bolnike odvračajo od preverjene ter učinkovite terapije. Negativne posledice takega in podobnega početja, bomo namreč trpeli vsi - žalosten primer je zniževanje precepljenosti otrok, ki najbolj ogroža najšibkejše.

Ker se mi zdi tematika ozaveščanja in promocije znanosti zelo pomembna, smo v sklopu Sinapse to poletje ustvarili projektno ekipo Z možgani za možgane, ki se je spraševala, kje se zataknilo pri ozaveščenosti Slovencev o možganih in možganskih obolenjih. Projekt je potekal pod okriljem Medicinske fakultete ter Evropske unije. Pogovarjali smo se z več kot 200 osebami najrazličnejših poklicev, izvedli spletno anketo, na katero se je odzvalo približno 2000 oseb ter zaključili z javnim posvetom, kjer smo zasnovali spletno stran, ki bi vsebovala strokovno preverjene podatke o možganih in možganskih obolenjih. Čeprav se celotna ideja trenutno še skriva v povojih, sem optimistična, saj v Sloveniji pogosto primanjkuje kritičnega poročanja znanosti v medijih in ravno s projekti, kot je ta spletna stran, polagamo temelje za boljšo prihodnost.

S to mislijo bi počasi tudi zaključila moj sestavek. Ne samo znanost, ampak tudi mediji so namreč žrtev hitrega ritma življenja, kjer sta kvantiteta in senzacionalnost večkrat pomembnejši od kvalitete, zato bi se mi zdelo odlično, če bi se v boj za kakovost podali skupaj. Komunikacija, izmenjava mnenj in poslušanje sočloveka so vedno bile in tudi bodo pomembne komponente naše človeške izkušnje. Tako v šestem letniku medicine upam na čim boljšo prihodnost, kjer se strokovna mnenja upoštevajo, hkrati pa ostanemo sočutni in ne pozabimo, da smo na koncu vsi (samo) ljudje.

***

Vesna van Midden je študentka 6. letnika medicine v Ljubljani.



Znanost kot igra

Všeč mi je primerjava znanosti z igro, ki temelji na sodelovanju, kreativnosti ter radovednosti, pri tem pa je pomembno, da se neprestano prevprašujemo, odgovore pa iščemo z odprto glavo. Foto: Igor Modic

Prijavi sovražni govor