Žoga nad vsem

Čudno je to srbsko domoljubje. Kaj pa športni duh? Kaj pa osnovna vljudnost?

Objavljeno
20. september 2017 14.21
Turkey Basketball Europeans
Zorana Baković
Zorana Baković

Hvala, Kojo! Hvala ti za tisti tvit, ki je v ponedeljek gasil razgrete glave po Beogradu. »Šved je v bistvu Aleksa in je živel v ŠveCku, za brata Gasol pa se ve, da sta Pavle in Marko iz okolice Uba, tako da ...,« je zapisal srbski igralec Nikola Kojo in tako s svojim humorjem absurda končal nesmiselne razprave o tem, kdo vse v slovenski reprezentanci je Srb.

Toda ne glede na to, kako genialna je bila ta karikatura srbskega stanja zavesti po porazu v finalu evropskega prvenstva v košarki, ne more preusmeriti tistega, kar se že dolgo dogaja v narodu, ki slavi svoje izgubljene vojne, pestuje svoj občutek žrtve in večno vedno znova v vsem vidi dokaz, da ga drugi ne marajo. Srbska zgodovina se namreč začne s kosovsko bitko in konča z bombardiranjem Beograda leta 1999, za vsak športni poraz pa so krivi sodniki, nastrojeni proti upornemu balkanskemu narodu. In lahko preštejete do pet, ko se bo gotovo začel epski refren: »Zato so nas tudi bombardirali! Ker nas ne marajo!«

Čudno je to srbsko domoljubje.

Ko se je v zadnjih letih to začelo izražati skozi šport, se je sicer končno povezalo z zmagami. Vsak osvojeni turnir tenisača Novaka Đokovića, vsak dodatni centimeter skakalke v daljavo Ivane Španović, vsaka medalja odbojkarjev, tekvondoistov, vaterpolistov, rokometašic ali košarkarjev je srbskim patriotom prinašala dobre občutke, celo trenutke popolne sreče. Ob zvokih himne Bože pravde, ki jo je, mimogrede, v časih, ko je bil Beograd še malo bolj svetovljansko mesto, komponiral Slovenec Davorin Jenko, so se domoljubi počutili kot na kakšni kolektivni psihoterapiji.

In seveda nihče ni tega kolektivnega poistovetenja z najuspešnejšimi borci za svetovni vrh imel za spornega, še manj se je prevpraševalo, kaj je vsak od teh ognjevitih navijačev naredil za to, da bi bila Srbija na mednarodnih odrih videti bolj bleščeče kot na spljuvanem beograjskem asfaltu. Je vljudno navijal v domačih dvoranah, ko so vanje prihajale nasprotnikove ekipe, še posebej tiste iz sosednjih držav, proti katerim v Srbiji v zadnjih letih sistematično gojijo nestrpnost, če ne celo sovraštvo? Je z vsem srcem stal za svojimi junaki tudi takrat, ko so ti padali v krize, izgubljali tekme in drseli navzdol po lestvici najboljših športnikov? Se je kdor koli potrudil prešteti vse ure napora, litre potu in količino vztrajnosti, vložene v vsakega izmed teh športnih uspehov?

Verjetno je v vsakem narodu športni šampion nacionalni junak samo do trenutka, ko začne izgubljati tekme, toda v Srbiji je radikalizem odrekanja bolj intenziven kot drugje. V Beogradu so bili vsi Nole, ko je bil tenis, kakor je ocenil neki športni komentator, »šport, v katerem na koncu vedno zmaga Đoković«. »Tenisa ne gledam več,« mi je ogorčeno dejal eden od sosedov po tem, ko je prvo mesto na lestvici najboljših tenisačev odšlo v druge roke. Zakaj? Ali ni na prvem mestu ljubezen do športa, strast do igre, spoštovanje odličnosti, ne glede na to, katere nacionalne barve ta zastopa? Začuden me je gledal, ko sem vztrajno hotela odgovore na ta vprašanja, kot bi me spraševal: »Pa s katerega planeta si ti padla?«

Srbi za poraze vedno krivijo nekoga drugega. Ko gre za tenis, je, denimo, kriv budizem.

Opazili so namreč, da najboljši srbski tenisač zahaja v budistične templje in tam meditira v kotu, zato so se srbski novinarji začeli spraševati, zakaj se nosilec priznanja svetega Save prvega reda nič več ne križa po zmagah - dokler je še zmagoval -, ampak občinstvu namesto tega pošilja pozdrave s simbolično gesto izkazovanja ljubezni. Snel je tudi leseni križ iz srbskega samostana v Grčiji Hilandar in ga nadomesitl z ametistom, ki simbolizira preobrazbo, s čimer je izzval pravoslavni kler, ki se je na svojem spletnem portalu vprašal: »V katerega Boga verjame Novak Doković?« Nole si je znova obesil križ za vrat in objavil novico, da se umika iz tekmovanja do konca letošnje sezone.

Srbi so s tem preskočili na nove junake.

Najprej so bili to vaterpolisti. Njihov poraz v polfinalu je bil udarec v srce nacionalizma, sploh ker jim ga je zadala hrvaška reprezentanca. In ko so pravzaprav odlični ekipi na odru podelili bronaste medalje, sta kapetan Filip Filipović in vratar Gojko Pijetlović takoj snela svoji z vratu, Filip pa je pozneje celo izjavil, da je »sramota, v katero smer gre ta vaterpolo«. Protestiral je proti sodnikom na svetovnem prvenstvu.

Kaj pa športni duh? Kaj pa osnovna vljudnost? Kaj pa ugled Srbije kot civilizirane države pred kamerami vsega sveta?

Vljudnost je temelj domoljubja. Obstajajo države, kjer se na ulicah, v parkih, na fasadah hiš vidi, da jih imajo njihovi prebivalci radi. Države, ki jih državljani čistijo, negujejo in dvigajo nad primitivizem. V Beogradu pa se beseda Srbija valja v vsakovrstni vulgarnosti in nikogar ne moti mlakuža, v kateri se utaplja »sveta država«.

»Zate dajem srce, tebi se priklanjam do tal, moja nebeška Srbija! Moja edina želja je, da te moja sin in hčerka pritisneta k prsim, potem lahko umrem!« je na družbenih omrežjih zapisal košarkar Vladimir Štimac, ki se mu je, mimogrede, pred finalno tekmo s Slovenijo rodila hčerka. »Srbija nad vsem!« je sklenil svoj zapis.

Poleg tega, da takšne izjave zvenijo malce ... znano, je tudi res tako?

Selektorja srbske reprezentance Aleksandra Đorđevića v vrstah beograjske opozicije cenijo, ker se, kot mi zagotavljajo, ni pustil potegniti v populistične manipulacije vladajoče politične stranke. Ampak tudi če je temu tako, kje je osnovna vljudnost »velikega Saleta«, ki je po podelitvi medalj v Istanbulu odkorakal mimo premierke Ane Brnabić, ne da bi se rokoval z njo? Ni pomembno, ali je ona »Vučićeva« ali je za prizadeti srbski mačizem morda večji problem nekaj drugega (o čemer se v Beogradu razpravlja brez vsakršnega okusa in strpnosti), ampak, kje so osnove športnega vedenja? Koliko časa mora miniti, da se nasprotniku - pa naj bo ta športni ali politični - ponudi roko?

Đorđević je pozneje pojasnjeval, da se ni rokoval, ker je bil besen na sodnike, s čimer je vse, kar se je zgodilo na eurobasketu, postalo tipična srbska zgodba: ne marajo nas, nasprotnikom gredo na roko, besni smo na ves svet, ker ta noče dojeti, da smo najboljši. Vljudnost v koš, ampak v koš za smeti. Športni duh v pi... mat...

Konec koncev, kaj drugega je preostalo »nebeškim Srbom«, kot da preštevajo krvna telesca. To že tako ali tako že dolgo počnejo. Poglejmo, denimo, Tesla na vsakem koraku, od beograjskega letališča do njegove ulice in muzeja sredi prestolnice, v katerem je veliki ameriški znanstvenik pred 125 leti prebil vsega skupaj 31 ur, ravno dovolj, da so mu okoli vratu obesili priznanje svetega Save drugega reda ... Novak je sicer v tem pogledu močnejši, toda oba je, trdijo srbski izganjevalci hudiča, zavedel budizem ...

Ameriški znanstvenik pravim, ker je to edino pomembno v Teslovi biografiji, tako kot je edino relevantno dejstvo, da je Dragić odličen slovenski košarkar. Prav v tem vrstnem redu: odličen na prvem mestu. Slovenski, seveda, kaj pa drugega? S svojo briljantnostjo pa postaja tudi malo naš, hočem reči velik junak vseh nas, ki imamo radi dobro košarko. Žoga nad vsem. In humor, Kojo, hvala Ti še enkrat!