Tiskane izdaje
Združeno kraljestvo je dobilo novo politično vodstvo, z njim pa tudi nekaj več časa za razmislek o tem, kakšen odnos si v prihodnosti želi imeti z Evropsko unijo. Theresa May je v zadnjih dneh večkrat ponovila stališče, da bo njena vlada spoštovala referendumsko odločitev britanskih volivcev in državo popeljala iz EU. »Brexit pomeni brexit,« je vztrajala, ne da bi se konkretneje spustila v podrobnosti. Najverjetneje zato, ker o njih tudi sama ne ve dovolj. Navsezadnje se med referendumsko kampanjo ni zavzemala za izstop iz Unije. Toda to dejstvo kmalu nikogar ne bo več zanimalo. Zdaj je ministrska predsednica, njena naloga je, da vodi.
Nova vlada bo v prihodnjih mesecih morala pripraviti pogajalska izhodišča za izstop iz EU. Toda še preden to lahko stori, mora določiti končni cilj ločitvenih pogajanj. »Brexit pomeni brexit« v resnici ne pove ničesar. Lahko pomeni norveški, švicarski, kanadski ali turški »model« bilateralnih odnosov z EU. Vsak od njih je specifičen, vsak predvideva različno mero integracije in prilagajanja. Lahko seveda pomeni tudi nekaj povsem novega, še nepreizkušenega. Toda za kaj takega je potrebne zelo veliko politične volje in domišljije, predvsem pa pravi ljudje. Šele druga ženska v zgodovini, ki je prevzela premierski položaj, je v svoj kabinet imenovala znane obraze, za marsikateri okus celo preveč znane. Vlado je morala sestaviti tako iz nasprotnikov kot zagovornikov izstopa iz EU. Njena najbolj kontroverzna izbira je Boris Johnson, ki je postal novi zunanji minister. Johnson se je kmalu po referendumu umaknil iz tekme za naslednjega voditelja konservativne stranke in s tem Mayevi močno olajšal pot do zmage. Nova ministrska predsednica se mu je za gesto upravičeno oddolžila. Toda Johnsonova vloga bo, vsaj zdi se tako, precej omejena. Njegovo imenovanje z vidika usmeritve in prizadevanj nove vlade še zdaleč ni najpomembnejše, zato se nanj ni smiselno preveč osredotočati.
Resnična moč bo skoncentrirana v funkcijah ministra za finance in ministra za brexit. Prvo je prevzel premierkin tesni zaveznik Philip Hammond, sicer dosedanji zunanji minister, druga pa je pripadla Davidu Davisu, enemu najbolj zagrizenih evroskeptikov med konservativci, ki se je v svoji politični karieri profiliral predvsem kot upornik, s tem ko se je večkrat postavil po robu prevladujočemu mnenju v stranki. Leta 2005 je izgubil tekmo za voditelja torijcev proti Davidu Cameronu, leta 2010 pa zavrnil položaj v njegovem kabinetu. Njegovo imenovanje je pomemben signal Therese May, da s pogajanji misli resno, tudi če še ne ve čisto natančno, kaj bi z njimi rada dosegla.
Pred premierko in novo vlado so veliki izzivi. Za zdaj še ima čas, da razmišlja o naslednjih korakih, toda pritisk nanjo in na njene ministre se bo kmalu začel povečevati. Prvih sto dni utegne biti odločilnih. Če v tem roku ne bo predstavila svojih načrtov, bo tvegala težave na vseh možnih ravneh.
