Ali lahko vojvoda postane kralj?

Prejšnji ponedeljek je 19. kneset izglasoval svojo razpustitev manj kakor dve leti po volitvah. Za številne poslance je bil to žalosten dan, podoben političnemu harakiriju, saj nimajo nikakršnih možnosti za ponovno izvolitev. Nekatere med njimi je tako lahko pozabiti, da ne bi mogel niti prepoznati njihovih imen ali obrazov.

Dan zatem je na televizijskih zaslonih eksplodirala politična bomba. Kanal 10 − nekoliko liberalnejši od drugih dveh televizijskih kanalov – je objavil rezultate hitre javnomnenjske ankete uglednega raziskovalca javnega mnenja. Rezultati so bili neverjetni. Prva ugotovitev je bila, da bo laburistična stranka po sklenitvi partnerstva z Gibanjem političarke Cipi Livni največja stranka v novem knesetu. Izraelci so morali glasno zajeti sapo. Kaj? Laburistična? Stranka, ki je za mnoge že zdavnaj klinično mrtva? Seveda je bila to šele prva javnomnenjska raziskava od več sto raziskav, ki jih bodo izvedli pred volitvami 17. marca 2015. Vendar so rezultati raziskave kljub vsemu glasno odmevali (dve novi raziskavi sta potem potrdili ugotovitve prve raziskave).

Druga ugotovitev raziskave je bila, da bi Likud, ki se bo uvrstil na drugo mesto, dobil popolnoma enako število glasov, ne glede na to, ali bi ga vodil Benjamin Netanjahu ali njegov morebitni tekmec Gideon Sar, nevsiljiv strankarski funkcionar (in moj nekadnji zaposleni). Kot notranji minister se je odlikoval predvsem po tem, da je preganjal afriške prosilce za azil (Sar se je v zadnjem trenutku umaknil in prepustil pobudo Netanjahuju).

Je to mogoče? Netanjahu Veliki, »kralj Bibi« revije Time, ni nič več magnet za volivce? Jair Lapid, junak zadnjih volitev, se je skrčil za polovico. Kakor kloščevec v Jonovi knjigi, ki je »v eni noči nastal in v eni noči izginil«. Toda pravo senzacijo je povzročila neka druga ugotovitev ankete: Netanjahu je bil sicer še vedno na vrhu seznama prednostnih kandidatov za premiera, vendar mu je Jicak Hercog, vodja laburistične stranke, tako tesno sledil, da med njima ni bilo skoraj nobene razlike.

Še pred mesecem dni bi ob takšnih rezultatih vsi pomislili, da si je nekdo privoščil zabavno potegavščino. Takrat je imel Netanjahu neulovljivo prednost, vsi drugi pa so se v primerjavi z njim zdeli podobni majhnim palčkom. Večina ljudi je razmišljala, da je kratko malo edini pravi voditelj.

Zdaj je tu še nekdo. Hercog! Hercog? Njegov priimek je pravzaprav nemška beseda za vojvodo. Jicak – pogosto mu pravijo tudi Budži (ker ga je tako klicala mama, ko je bil še majhen) – res izvira iz plemiške družine. Njegov ded Jicak Hercog (po njem so ga tudi poimenovali v skladu z judovsko tradicijo) je bil glavni rabin na Irskem. Bil je tako ugleden, da so ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja imenovali za glavnega rabina Aškenazov v Palestini. Veljal je za (razmeroma) svobodomiselnega. Njegov sin Čaim je študiral v Angliji, bil odličen boksar in se med drugo svetovno vojno pridružil britanski vojski. Ko je delal kot oficir za varnostnoobveščevalno službo v Egiptu, je spoznal Susan Ambash, hčerko tamkajšnje bogate judovske družine. Obe sestri Ambash so vsako soboto poslali v sinagogo, kjer sta judovske oficirje povabili domov na posebej pripravljen obrok za sabat. Neko soboto sta spoznali Čaima Hercoga in Aubreyja (Abo) Ebana. Vsaka se je poročila z enim od njiju.

Med vojno leta 1948 se je Čaim Hercog pridružil novi izraelski vojski kot oficir varnostnoobveščevalne službe in sčasoma napredoval do generala in vodje varnostnoobveščevalne službe. Ko je zapustil vojsko, je ustanovil pravno pisarno, ki je postala največje in najbogatejše pravniško podjetje v državi. Najbolj pa se je proslavil tik pred začetkom šestdnevne vojne. V Izraelu je za tri tedne zavladala huda panika, nekateri so govorili o tem, da se bliža drugi holokavst. General Hercog je imel takrat na radiu vsak dan oddajo, s katero mu je uspelo pomiriti javnost s svojo trezno in razumno analizo, med katero ni ne podcenjeval ne precenjeval nevarnosti, ki je pretila.

Ljudje so ga nagradili tako, da so ga izvolili za predsednika. Na tem položaju je bil bolj britanski kakor izraelski. Naj navedem primer: takrat, ko so me bojkotirali vsi, ki so zasedali najvišje politične položaje v državi, me je presenetil s povabilom na zasebno večerjo v predsedniški rezidenci. Pogovor je bil prijeten, vendar se nisva pogovarjala o nobenem posebnem vprašanju. Hotel me je samo spoznati. Izkoristil sem priložnost in ga prosil, naj pomaga spremeniti varnostne ukrepe na letališču Ben Gurion, na katerem so arabske državljane redno zelo ponižujoče preiskovali (in jih še vedno). Obljubil je, da bo ukrepal, vendar se razmere na letališču niso bistveno spremenile.

Mimogrede lahko omenim, da sem bil na podobni večerji z njegovim bratom Jakovom, tedanjim generalnim direktorjem premierove pisarne. Jakov je veljal za izjemno inteligentnega človeka. Že takrat sem zagovarjal rešitev dveh držav, čeprav so jo popolnoma zavračali tako v Izraelu kot drugod po svetu. Med večerjo je Jakov rekel, da ga zanimajo moje utemeljitve za takšno rešitev, nato pa me je začel navzkrižno spraševati – spet precej bolj britanski kakor izraelski pristop. Visoki izraelski politiki se namreč ne pogovarjajo s predstavniki radikalne opozicije.

Tudi Jicak Hercog je bil zaposlen v vojaški varnostnooveščevalni službi, preden je vstopil v vlado. Pridružil se je laburistični stranki tako kakor njegov oče ter postal poslanec v knesetu in minister več manj pomembnih ministrstev. Štiriinpetdesetletni Jicak je nižje postave, ima modre oči in svetlo polt, zato je bolj podoben Britancu kakor Izraelcu. Govori potihoma in umirjeno ter nima sovražnikov. Je pravo nasprotje značilnega izraelskega politika. Pravzaprav je presenetil vse, ko je premagal enega od takšnih politikov v bitki za voditelja laburistične stranke. Šeli Jačimovič je kričav, neposreden in bojevit človek – nepopustljiv socialist, ki se ne obotavlja, ko je treba stopiti komu na prste. Med sodelavci je pridobil preveč nasprotnikov, zato so glasovali proti njemu. Budži je postal vodja stranke in samodejno tudi »vodja opozicije« – to je naslov in položaj, ki po zakonu pripada vodji največje opozicijske stranke. (Politika se večkrat zabavno poigra s tistimi, ki se ukvarjajo z njo: Hercog bi moral izgubiti ta položaj in pripadajoči ugled, potem ko se je Netanjahu odpovedal sodelovanju z Lapidom, ki ima v knesetu več poslancev kakor laburistična stranka. Toda zaradi razpustitve kneseta Lapid ne more naslediti naslova.)

Po zasedbi vodilnega položaja v stranki se je Hercog hitro razglasil za kandidata za premiera. Izjavo so ljudje večinoma sprejeli z dobrohotnim nasmeškom. Zdaj se prvič zdi, da je kaj takega res mogoče. Seveda to ne pomeni, da se bo to zelo verjetno zgodilo. Toda nemogoče je postalo mogoče. O nečem, na kar pred kratkim nihče še pomislil ni, zdaj lahko glasno razmišljamo. Že to je samo po sebi revolucionarno. Zadnjih nekaj let so bili izraelski mediji obsedeni z idejo, da »se Izrael pomika proti desnici«. Da je Netanjahu, čeprav ni najboljša izbira, še vedno boljša izbira od tistih, ki bi ga drugače neizogibno nasledili – odkriti fašisti, vojni hujskači, požiralci Arabcev. Zdelo se je skoraj modno razglašati, da je levica dokončno izginila, da je mrtva in pokopana. Komentatorji, zlasti levičarski, so se trdno držali pravila, da je treba zaničevalno pisati o levici in tistih, ki so se še vedno imeli za levičarje. Ubogi fantje (in seveda dekleta). Kratko malo ne vidijo, kaj se dogaja, in še vedno živijo v iluzijah. Veselijo se, medtem ko vse naokrog zagrinja popolna tema.

In nenadoma se pojavi priložnost – sicer ne zelo velika, a vendarle priložnost – za to, da bi levica spet prevzela oblast. Zakaj? Kaj se je zgodilo? Najpreprosteje bi bilo reči, da so se ljudje kratko malo naveličali »Bibija«. Netanjahu je oseba, ki se je ni težko naveličati, in pravzaprav se je to že zgodilo. Tudi njegova žena Sara, ki je nihče ne mara, mu pri tem ne pomaga. Vendar sem prepričan, da je stvar bolj zapletena. Javnomnenjska raziskava je pokazala, da se Likud na volitvah ne bi odrezal nič bolje z drugim vodilnim kandidatom. Je Likud izgubil svojo moč?

Na to sta vplivala dva dejavnika: prvič, Moše Kalon. Nekdanji značilni neomajni član Likuda, priljubljen med drugimi člani stranke, je nenadoma zapustil svojo stranko. Nikomur ni pojasnil svoje odločitve. Kot minister za zveze je Kalon na manj pomembnem izraelskem ministrstvu postal izjemno priljubljen politik. Lotil se je tajkunov v mobilni telefoniji, odpravil njihov monopol, vzpostavil konkurenčne razmere in za polovico znižal cene tovrstnih storitev. Zelo težko si je predstavljati mladega Izraelca – moškega ali žensko – brez mobilnega telefona ob ušesu, zato je postal pravi junak. Kalon, dva meseca mlajši od Hercoga, je zdaj napovedal, da ustanavlja novo stranko. Poimenoval jo bo Kulanu (Vsi mi). Stranka sicer še vedno nima nobenega kandidata, vendar so ji med javnomnenjsko anketo volivci podelili deset sedežev – podprli so jo predvsem nekdanji Likudovi volivci.

To je zaradi več razlogov zelo pomemben podatek. Prvič, večina Likudovih volivcev so vzhodni Judje, čeprav so Menahem Begin, Netanjahu in večina njunih sodelavcev bili in so še vedno Aškenazi. Kalon pa je značilen vzhodni Jud: njegovi starši so prišli iz Tripolija v Libiji, imeli so sedem otrok in Moše je odraščal v revni četrti priseljencev.

Zmanjšanje vpliva Likuda na skupnost vzhodnih Judov je zelo pomemben dosežek. Zlasti ker Kalon navaja besede Begina, voditelja, ki se je odpovedal celotnemu Sinajskemu polotoku zaradi miru z Egiptom. Njegov pristop »zmernega likudovca« bi lahko popolnoma spremenil ravnotežje med desnico in sredinsko levico v naslednjem knesetu. In prav to je tisto, kar je pomembno.

Drugi razlog: Bennettova skrajno desničarska verskonacionalistična (nekateri pravijo tudi fašistična) stranka Judovski dom postaja čedalje močnejša in prav tako pridobiva glasove nekdanjih Likudovih volivcev. Naftali Bennett, miren in prijazen človek z najmanjšo kipo (judovskim pokrivalom) na svetu na glavi, privablja tudi čedalje več sekularnih volivcev.

Praviloma so ortodoksne stranke tiste, ki odločajo o izidu volitev. Ne zmenijo se za leve ali desne in so zveste samo sebi, zato se lahko prosto odločajo, s kom bodo sodelovale. Dolgo časa so bile zaveznice laburistične stranke, zadnjih nekaj desetletij pa so se samodejno povezovale z desnico. Po zadnjih volitvah se jim je Netanjahu odrekel in se namesto tega povezal s skrajno sekularnim Lapidom. Zato so se zdaj pripravljene maščevati. In ker je Hercog vnuk glavnega rabina, bodo z njim seveda lahko sodelovale.

Hercog je izbojeval svojo prvo zmago v sedanji kampanji, ko je sestavil skupno listo s Cipi Livni. Zdaj mora prevzeti pobudo in poskusiti skleniti zavezništva z Lapidom, Kalonom in Mercem. Če bo na volitvah doživel uspeh, mora ponuditi roko tudi ortodoksnežem in Arabcem.

Prejšnji teden sem pripravil osnutek takšne vizije. Zdaj se je začela razvijati in naredila majhen, a pomemben korak k uresničitvi. Ali lahko vojvoda postane kralj? To potrjujejo številne zgodovinske knjige.

***

Uri Avneri je starosta izraelskega mirovniškega gibanja, veteran izraelske vojne za neodvisnost, dolgoletni poslanec kneseta, novinar, aktivist, ustanovitelj mirovniške organizacije Guš Šalom.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.