Ali potrebujemo poskuse za nove pristope?

V lanskem in letošnjem letu je bilo v številnih slovenskih in tujih medijih možno zaslediti različne informacije o eksperimentih univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), pri čemer je prednjačil finski eksperiment. Omenjajo se poskusi v Kanadi in ZDA, v Braziliji, na Islandiji, Škotskem in Nizozemskem, v Švici, Franciji, Španiji in Italiji, pa tudi v Indiji ter afriških Ugandi, Keniji in Namibiji. UTD je univerzalen, individualen, nepogojen in časovno neomejen dohodek oziroma pravica, ki ni vezana na opravljanje plačanega dela.

Novi pristopi brez poskusov

Družbeni eksperimenti, ki proučujejo učinke UTD, niso povsem novi. V Kanadi so že v sedemdesetih letih izpeljali poskus z zagotovljenim letnim dohodkom – tako imenovani Mincome. Rezultati so pokazali, da ima zelo majhen vpliv na izstop ljudi iz trga dela: en odstotek med moškimi, tri med ženami in pet odstotkov med neporočenimi ženskami.

K aktualnosti eksperimentov UTD je nedvomno prispevalo iskanje drugačnih pristopov v času gospodarske krize in po njej, ko družbe niso bile več pripravljene pristajati na slogan »There is no alternative«, ki ga je v svet uspešno ponesla železna lady.

Pri kopici že napovedanih eksperimentov in jasno izraženi želji zagovornikov ideje UTD po nadaljnjih poskusih si niti njeni kritiki ne zastavijo naslednjega vprašanja: zakaj potrebujemo tovrstne eksperimente, da bi lahko vpeljali UTD? Ameriška zvezna država Aljaska je edina politična enota, ki je zaradi omejevanja odseljevanja ljudi dejansko uvedla UTD, a pred tem ni izvedla nobenega poskusa, ki bi preizkušal smiselnost uvedbe – kljub temu je ena najbolj egalitarnih zveznih držav. Države po vsem svetu uvajajo inovativne družbeno-ekonomske pristope, četudi ne opravijo predhodnih poskusov. Podobno je veljalo v preteklosti.

Primer povojne Nemčije

Dober primer predstavlja nemška socialna država po drugi svetovni vojni, ki je bila vpeljana z namenom ohranjanja socialnega miru. V tedanji Nemčiji je namreč obstajal povsem utemeljen strah, da bo vzniknila nacistična ideologija kot posledica nezadovoljstva brezperspektivnega nemškega prebivalstva. Pri uvedbi nemške socialne države je bila ključna zadostna politična volja, in ne družbeni eksperimenti s pomanjkljivostmi, ki se jim ni možno izogniti.

Študijska skupina znotraj družbenega poskusa se zaveda, da je opazovana in da lahko vpliva na končne rezultate eksperimenta. Na vedenje ljudi znotraj študijske skupine lahko vplivajo tudi ljudje, ki niso njen del, saj eksperimenti običajno ne zajemajo celotne populacije, temveč le določeno skupino ljudi. Družbeni poskusi so časovno omejeni, medtem ko je ena osrednjih lastnosti UTD časovna neomejenost. Ljudje, ki so del časovno omejenega eksperimenta, se lahko odločajo drugače kot ljudje, ki bi dejansko prejemali UTD od rojstva do smrti. Obstaja še možnost politične manipulacije, saj lahko različni politični akterji vplivajo na raziskovalni proces in na interpretacijo znanstvenih izsledkov.

Basic Income Earth Network – svetovna organizacija za promocijo UTD – opozarja na tri probleme v zvezi z interpretacijo eksperimentov UTD v medijih. Prvič, včasih so poskusi UTD naznanjeni prenagljeno, saj se že najavljene pilotne študije sploh ne realizirajo, kot v primeru Indije. Drugič, nekateri eksperimenti ne preizkušajo UTD. V nizozemskem primeru poskusi v Utrechtu in drugih mestih ne bodo poskusi UTD, ker populacija ne bo univerzalna, temveč bo ‒ kot v primeru Finske ‒ sestavljena le iz prejemnikov socialne pomoči, podpora, ki bo zmanjšana v primeru zaposlitve, pa bo pogojena in bo temeljila na gospodinjstvu, in ne na posamezniku. Podobno velja za kanadski Ontario, špansko Barcelono in italijanski Livorno. Tretjič, projekti, kot je nemški loterijski program Mein Grundeinkommen, niso eksperimenti UTD, saj je njihov namen promocija, in ne preučevanje učinkov UTD.

Zakaj potrebujemo UTD

Večini poskusov UTD, tudi finskemu, lahko očitamo, da predstavljajo mehanizme motiviranja ljudi za vključitev na trg plačanega dela. Kritiziramo jih lahko zaradi ohranjanja pogojevanja, čeprav je ključna značilnost UTD, da ni pogojen z izvajanjem plačanega dela in premoženjem posameznika.

Politike, kot je UTD, potrebujemo zaradi enormnih premikov, ki se bodo v prihodnje dogajali na področju dela. Možnosti za uvedbe UTD bodo le deloma odvisne od končnih rezultatov poskusov. Lahko se, recimo, zgodi, da UTD niti v primeru uspešnosti finskega eksperimenta ne bo vpeljan. Finska vlada še ni podaljšala financiranja »UTD za brezposelne« po 31. decembru, ko se bo dosedanje končalo.

Eksperimenti UTD se lahko izkažejo kot spodbude pri vpeljavi UTD v drugih državah. Prva raziskava javnega mnenja o UTD znotraj EU, ki je bila izpeljana aprila 2017, je dokazala, da 58 odstotkov ljudi pozna UTD in da bi na referendumu 64 odstotkov ljudi zanj tudi glasovalo. Rezultati so še pokazali, da bolj ko so ljudje seznanjeni z idejo UTD, bolj so nagnjeni k njeni podpori. Najbolj prepričljiva argumenta v podporo UTD sta, da bi ta zmanjšal tesnobo zaradi osnovnih finančnih potreb in izboljšal enakost možnosti. Najbolj pogosta kritika UTD je, da bi ljudi demotiviral za delo, vendar bi le štirje odstotki ljudi prenehali delati.

Če so poskusi UTD relevantni za uvedbo UTD, lahko le upamo, da bodo v prihodnje izpeljani bolje kot dosedanji. Še boljše bi bile pravilno zasnovane uvedbe UTD, ki ne bi le spodbujale zaposlovanja v svetu, v katerem bo plačano delo verjetno izgubilo primat v življenju ljudi, temveč bi pripomogle k osvoboditvi plačanega dela in osvoboditvi ljudi od plačanega dela.

***

Daniel Popović je doktor družboslovnih znanosti, politolog in raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja 
in ne izraža nujno stališča uredništva.